• Samo Demšar

Osumljenih pet in dres št. 7

Barcelonin dres številka 10, dres št. 7 pri Manchester Unitedu in madridskem Realu – to so le nekateri od klubskih dresov, ki so skozi svoj obstoj dosegli legendaren status. Za razliko od ZDA, kjer drese legendarnih igralcev franšize upokojijo, se v Evropi dres preda naslednjemu*, s tem pa na ramena športnika, ki obleče legendarni dres, pade veliko breme. Športnik sedaj ne predstavlja zgolj sebe, temveč vse igralce, ki so pred njim nosili to številko.


* V zadnjih letih je upokojevanje dresov postala tudi redka praksa v nogometu. Milanski Inter je tako upokojil dres št. 4, ki ga je nosil Javier Zanetti, AC Milan je pogojno upokojil dres št. 3, ki ga je nosil Paolo Maldini, leta 2018 pa je Fiorentina upokojila dres št. 13, ki ga je nosil preminuli kapetan Davide Astori.















Najboljših pet igralcev, ki so nosili Unitedovo »sedmico« (vir: quora.com)


Da je pritisk v nekaterih primerih enostavno prevelik, se najlepše kaže v primeru angleškega kluba Manchester United in njihove legendarne sedmice, katere status se je od leta 2009 neverjetno znižal.


Sedmico je v preteklosti nosilo kar nekaj velikih imen, med drugimi George Best, Bryan Robson, Eric Cantona, David Beckham in Cristiano Ronaldo. Prav slednji je bil zadnji, ki si je zares zaslužil ta legendarni dres, od njegovega odhoda v madridski Real leta 2009 pa so bile predstave igralcev, ki so nosili št. 7, porazne. V tem besedilu si bomo pogledali vseh pet igralcev, ki so stopili v prevelike čevlje svojih predhodnikov.



Michael Owen


Igralec, ki je znan vsem. Njegova kariera se je začela v Liverpoolu, največjem rivalu Manchester Uniteda. S svojimi predstavami si je leta 2001 prislužil tudi Ballon d'Or (zlata žoga). Leta 2004 se je preselil v vrste madridskega Reala, po eni sezoni pa se je že vrnil na Otok, tokrat v Newcastle United. Na Old Trafford je pišel leta 2009, v jeseni svoje kariere. V treh sezonah je za klub v vseh tekmovanjih zbral 52 nastopov, v katerih je 17-krat zatresel nasprotnikovo mrežo, temu pa je pripisal še tri asistence. Po sezoni 2012 se je Owen preselil v Stoke, da bi odgovoril na večno vprašanje »But can he do it on a cold rainy night in Stoke?« – odgovor je bil ne (za klub je zbral le devet nastopov in zadel en gol). V zadnjem času pa se Owen v angleških medijih pojavlja s kakšnimi neverjetno »poglobljenimi« komentarji. »To bi bil gol, če bi šla žoga na drugo stran vratnice,« in »Kakšen strel! To je popolnoma nezaustavljivo, ampak vratar bi moral bolje posredovati,« sta le dva od neštetih izjav, ki Owna uvrščajo med nogometne »strokovnjake. Še več si jih lahko preberete na naslednji povezavi: https://www.sportskeeda.com/football/top-20-funniest-quotes-michael-owen














Igralec, zaradi katerega navijam za United. Na sliki levo je tudi Michael Owen (vir: Planet Football)


Čeprav Owen ni doprinesel veliko k predstavam Uniteda, pa si bomo lahko za vedno zapomnili njegov dramatični zadetek proti mestnim rivalom Manchester Cityju, ko je globoko v sodnikovem dodatku zadel za končnih 4 : 3 in zmago Uniteda. Gol si lahko ogledate na tej povezavi na 1:16: https://www.premierleague.com/news/530907



Antonio Valencia


Ekvadorec Antonio Valencia je v United iz Wigana prišel že leta 2009, a je prve tri sezone nosil številko 25. Primarno desni krilni igralec je v teh treh sezonah nizal dobre predstave in je kljub poškodbi, zaradi katere je moral izpustiti večji del druge sezone, zbral 16 zadetkov in 34 asistenc v vseh tekmovanjih. Po odhodu Owna je za sezono prevzel breme legendarne številke, a mu je kljub solidni minutaži uspelo zabeležiti le en zadetek in osem asistenc v vseh tekmovanjih. Upadu statistike je zagotovo botrovalo tudi dejstvo, da je Valencia vse večkrat nastopal na položaju desnega bočnega branilca, kar pa ni bil njegov naravni položaj. Valencia je v sezono 2013/14 odšel z dresom št. 7, a se je še pred prvo uradno tekmo vrnil k št. 25, katero je pri Unitedu nosil vse do lanske sezone.
















Valencia v njemu ljubšem dresu (vir: http://studiofutbol.com.ec/)


Trenerja Louis Van Gaal in Jose Mourinho sta ga kljub njegovi napadalni usmeritvi uporabljala izključno kot desnega bočnega branilca. Od vseh igralcev, ki jih bomo danes omenili, si je št. 7 še najbolj zaslužil prav Ekvadorec. S svojimi borbenimi predstavami na položaju desnega bočnega je za sezono 2018/19 postal kapetan ekipe – prvi v zgodovini, ki ni bil Evropejec. Po koncu lanske sezone se je Valencia vrnil v domovino, kjer brani barve LDU Quito.



Angel Di Maria


Zgodbo naslednje »sedemke« moremo začeti na Svetovnem prvenstvu v nogometu 2014 v Braziliji. Tam smo lahko videli več akterjev, ki so v naslednji sezoni oblikovali igro Manchester Uniteda. Že pred samim začetkom prvenstva je vlogo trenerja pri Rdečih vragih sprejel selektor nizozemske reprezentance Louis Van Gaal. Nizozemska je na prvenstvu osvojila 3. mesto, navijači Uniteda pa so verjetno mislili, da bodo naslednjo sezono osvojili tako imenovani trojček (domače prvenstvo, FA pokal in Ligo prvakov). Nizozemska je prikazala nekaj fantastičnih predstav, sploh pa je v spominu ostala poteza Van Gaala, ko je v tekmi četrtfinala proti Kostariki v podaljšku menjal vratarja. Tim Krul, ki je zamenjal Jasperja Cillessena (ta do takrat v profesionalni karieri še ni obranil najstrožje kazni), je obranil dve enajstmetrovki in popeljal Nizozemce v polfinale.















Di Maria na premierligaški tekmi proti Leicester Cityju (vir: zimbio.com)


Van Gaalu je v prestopnem roku v United med drugim uspelo pripeljati vezista/branilca Daleya Blinda, enega ključnih mož nizozemske izbrane vrste, ter ključna moža drugouvrščene argentinske reprezentance Marcosa Roja in Angela Di Mario. Prav slednji je bil največji in takrat najdražji nakup Uniteda, ki je tudi prevzel dres št. 7.

Di Maria je na omenjenem prvenstvu sicer staknil poškodbo in je moral izpustiti polfinalni in finalni obračun, a ni bilo dvoma, da gre za igralca na najvišji ravni. Po štirih sezonah v dresu madridskega Reala, kjer je v zadnjem letu tudi osvojil Ligo prvakov, se je tako preselil v Anglijo, v ekipo, ki je krvavo potrebovala kreativnega igralca.


Argentinec je sezono začel vzpodbudno, a je kmalu sledila kratkotrajna poškodba, skozi sezono pa je dobival vedno manj priložnosti za igro. Čeprav se je v svoji prvi sezoni pri Rdečih vragih podpisal kar pod 11 asistenc (a zgolj tri zadetke), to ni bilo dovolj za navijače in trenerja Van Gaala. Prav trener je glavni krivec za neuspeh Di Marie, saj je vztrajal pri svojem stilu igre, kjer je United večji del tekme »matral« žogo in si priložnosti ustvarjal metodično, z malo kreativnosti. Di Maria je bil pri Realu navajen vloge krilnega napadalca, ki je Van Gaal ni uporabljal, Argentincu pa se ni uspelo dovolj dobro prilagoditi na nov igralni položaj.


Nezadovoljen s sistemom in minutažo (prednost pred njim sta v prvi postavi dobivala Juan Mata in Ashley »the man, the myth« Young) je Di Maria že po eni sezoni zapustil Manchester ter novo sredino našel v francoskem serijskem prvaku Paris Saint-Germainu. Tam je na 208 tekmah v vseh tekmovanjih zaenkrat dosegel kar 79 zadetkov in 83 asistenc. Mislimo, da je varno zaključiti, da glavni problem za neuspeh Argentinca v Manchestru ni bilo njegovo pomanjkanje kvalitete.



Memphis Depay


Van Gaal je z novo sezono dobil novo priložnost, da v klub pripelje igralca, ki bo vrnil status dresa št. 7 na njegovo pravo mesto. Spet lahko izvor Van Gaalove odločitve najdemo na že omenjenem svetovnem prvenstvu. Tam je namreč iz prve roke videl nogometni talent nizozemskega krilnega napadalca Memphisa Depaya. Ta je že pred svetovnim prvenstvom kazal dobre predstave za nizozemski PSV, a po sezoni 2014/15, ko je s PSV osvojil naslov nizozemskih državnih prvakov in bil z 22 goli prvi strelec prvenstva, se je Van Gaal odločil, da ga pripelje v Manchester.















Memphis in trener Van Gaal (vir: tribuna.com)


Depay kariere pri Unitedu ni začel slabo. Kljub nekaj čudnim strelom v pripravljalnih tekmah, ki so zleteli visoko med gledalce, je prikazal odlični predstavi v obeh kvalifikacijskih tekmah za Ligo prvakov proti belgijskemu Club Brugge.


A Depay svojih predstav ni uspel prenesti v angleško prvenstvo. Igralec, ki je veljal z hitrega in je slovel kot specialist za izvajanje prostih strelov, je izgubil obe omenjeni sposobnosti. Za manjko hitrosti je odgovorna predvsem mišična masa, ki jo je pridobil zaradi spremembe treninga in prehrane po prihodu v Anglijo. Še danes pa se ne ve, kaj se je zgodilo z njegovimi prostimi streli in streli od daleč. Kljub slabim predstavam v klubskem dresu je bil Depay še vedno večkrat vpoklican v nizozemsko reprezentanco, kar pa v tistem obdobju ni bil ravno dosežek (Nizozemci se po dobrem svetovnem prvenstvu niso niti uvrstili na Euro 2016). A kar bode v oči je, da je za nizozemsko izbrano vrsto vseeno kazal boljše predstave kot za United (proti Luksemburgu je celo zadel iz prostega strela).


Ko ga Van Gaal sploh ni vključil v kader za zadnjo tekmo sezone – finale FA pokala proti Crystal Palaceu – se je zdelo, da bo tako kot Di Maria tudi Depay odšel po vsega eni sezoni. A takoj po FA pokalu, ki ga je United sicer dobil, je bil odpuščen Van Gaal. Novi trener Uniteda je postal Jose »the special one« Mourinho, ki se je Depaya odločil za krajši čas obdržati, a ga je v januarskem prestopnem roku prodal v francoski Lyon, kjer je Nizozemec doživel preporod. Po letu in pol v vrstah Uniteda, kjer je na 53 tekmah dosegel le sedem zadetkov in šest asistenc, je v Franciji zaenkrat na 134 tekmah dosegel 53 zadetkov in 54 asistenc.


Spet je težko za neuspešnost kriviti zgolj samega igralca. Čeprav je za nastalo situacijo zagotovo bolj kriv Depay, kot je bil za svojo Di Maria, je tu spet ključno vlogo odigral trener Van Gaal. Ta je tudi v svoji drugi sezoni vztrajal pri negledljivem stilu nogometa, ki je po statičnosti in obsedenosti s posestjo bolj spominjal na 1. svetovno vojno kot na nogometno igro. Van Gaal, ki je skozi kariero vedno dal prednost mladim igralcem, je prakso nadaljveval tudi pri Unitedu, kjer je kar 15 nogometašem omogočil njihov profesionalen debi. Pri rdečih vragih mu je uspelo odkriti Marcusa Rashforda, Timothyja Fosu-Mensaha in Jesseja »večnega mladeniča« Lingarda. Prav Lingard (ki je že takrat štel 22 let) je tekom sezone dobival prednost pred Depayem, ki tako ni imel prave priložnosti za daljši niz uspešnih tekem.


















Memphis v dvoboju z Dancem Römerjem (vir: metro.co.uk)


Če pa bo kdo pripravljen dati roko v ogenj glede Depayeve kvalitete, potem je to zagotovo danski bočni branilec André Römer, ki je takrat igral za FC Midtjylland. Prav proti danskemu klubu je Depay odigral tekmo kariere (vsaj kar se Manchestra tiče). V zmagi Uniteda s 5 : 1 je prikazal nekaj izjemnih potez, »izsilil« dve enajstmetrovki in dosegel zadetek. Römer, ki je bil zadolžen za pokrivanje Nizozemca, pa ga na noben način ni mogel zaustaviti. Ob koncu tekme si je Danec prislužil tudi rdeči karton, po koncu tekme pa je povedal, da je Depay edini igralec, ki ga je kdaj spravil v jok. V povezavi si lahko pogledate Depayovo predstavo proti FC Midtjylland: https://www.youtube.com/watch?v=a6o_BSeE5Ww


Da pa vam zgornji video ne bo dal napačne predstave o Depayovem času pri Rdečih vragih, si poglejte še eno najslabših vračanj žoge, kar smo jim bili priča v Premier ligi: https://www.youtube.com/watch?v=3H8mO1LmJfY na 0:33.



Alexis Sanchez


Še zadnji v vrsti igralcev, ki se je preizkusil v slavnem dresu. In prav igralec, za katerega je bila večina prepričana, da ima od vseh danes naštetih najboljše možnosti za uspeh na Old Traffordu. Po odhodu Memphisa v Lyon januarja 2017 je številka namreč eno leto počivala, januraja 2018 pa si jo je prilastil Čilenec Alexis Sanchez.

Sanchez je bil že uveljavljen igralec, ki mu je uspeh sledil, kamorkoli je šel. Pot ga je vodila od italijanskega Udineseja v Barcelono, leta 2014 pa se je preselil na Otok k Arsenalu.


Ker je imel ob prestopu v Manchester za sabo že štiri leta uspešnega igranja v angleški ligi, je vladalo prepričanje, da je United končno dobil svojo številko 7. A tako kot njegovi predhodniki tudi Sanchez ni zdržal pritiska. Čeprav je zadel na svojem debiju na Old Traffordu, je do konca sezone zbral le še dva zadetka in pet asistenc v vseh tekmovanjih. Nič bolje se ni zanj razpletla tudi druga, prva celotna sezona pri Unitedu, ko je na 27 tekmah zbral le dva zadetka in štiri asistence. Čeprav se je v omenjeni sezoni mučila celotna ekipa, je večina igralcev dvignila formo po prihodu novega trenerja Oleja Gunnarja Solskjaerja – tega na žalost ne moremo trditi za Sancheza, ki je bil velik del sezone tudi odsoten zaradi poškodb.















Eno redkih Sanchezovih proslavljanj zadetka v dresu Uniteda (vir: en.as.com)


Podobno kot pred njim Depay je tudi Čilenec veliko bolj gledljivo in uspešno igral za reprezentanco. Zanimivo je predvsem, da je na Copi America 2019 zaigral na šestih tekmah, kar štirikrat pa je na zelenici ostal celotno tekmo. Isto sezono je za United nastopil na 27 tekmah, tekmo pa je v polju v celoti preživel le enkrat, na prvi tekmi sezone proti Leicester Cityju.


Sanchez je lansko poletje odšel na posojo v milanski Inter, dogovor med Unitedom in Interjem pa bi še predsednik ZDA Trump označil za slabšega, kot je iranski jedrski sporazum. United bo moral tekom sezone še vedno plačevati 300.000 funtov Sanchezeve tedenske plače, ki sicer znaša 500.000 funtov (razliko plača Inter). Tako ima Sanchez s 300 tisoč funti na teden drugo najvišjo plačo pri Unitedu, ne da bi za klub v letošnjem letu brcnil žogo.

Slika pove več, kot 2436 besed (vir: twitter.com/brfootball )


Če povzamemo, je bila Unitedova izbira nove številke 7 vsaj zaenkrat katastrofa. Odkar je klub zapustil Cristiano Ronaldo, so nosilci te številke skupaj dosegli le 13 ligaških zadetkov, klub pa so za nameček še veliko stali. Za Di Mario in Depaya so Rdeči vragi odšteli 98,1 milijona funtov, nazaj pa dobili le 71,1 milijona. Alexis Sanchez je sicer v ekipo prišel ob menjavi igralcev (v Arsenal je odšel Armenec Henrikh Mkhiraryan), a je Sanchez dobival (in še vedno dobiva) 500.000 funtov na teden, kar je še vedno največ v angleški Premier ligi in eden od najvišjih zneskov v svetu nogometa. Za vsak nastop za klub pa je Čilenec v žep pospravil še dodatnih 75 tisoč funtov.


Trenutno v klubu nihče ne nosi sedmice. Ampak nikoli ne veš, morda v januarskem ali naslednjem prestopnem roku Unitedu le uspe zvabiti kakšno odmevno ime, kot so Bruno Fernandes, Jadon Sancho ali James Maddison, ki bo prevzel sedaj že malce zloglasni dres. A mislim, da nihče noče videti še enega propada obetavnega igralca v ekipi iz Manchestra. Mogoče bi bilo najbolje, da klub celo upokoji dres št. 7. Konec koncev, če bo igralcu že usojen propad, lahko to naredi tudi v dresu št. 77. Alternativa upoklojtvi dresa pa bi bila, da številko 7 prevzame Jesse Lingard, saj njegova kariera v dresu Uniteda težko potone še nižje od trenutnega stanja.

Vir naslovne slike: givemesport.com

59 views