• Urban Kolman

Pep Guardiola - Goljuf ali genij?

Josep Guardiola je danes eden najboljših in najuspešnejših trenerjev v zgodovini nogometa. Ko je leta 2008 prevzel Barcelono, je ustvaril eno najboljših ekip v celotni zgodovini nogometa in drznim si trditi najboljšo ekipo 21. stoletja. Kasneje je vodil tudi nemškega velikana Bayern München, trenutno pa že četrto sezono vodi angleško ekipo Manchester City. Je eden od trenerjev, ki so najbolj zaslužni za ponovno popularnost igre visoke posesti in visokega pritiska na zadnjo vrsto nasprotnika. Vseeno pa kljub svojim uspehom Guardiola žanje kar nekaj kritik, ki pa jih lahko povzamemo takole:


»Guardiola si naslove kupi z zapravljanjem in brez Messija ne zmore nič«.


















(vir: twitter)


Ali imajo njegovi kritiki prav in je Katalonec res imel veliko sreče oziroma si naslove kupi? To bomo poskušali ugotoviti.


Svojo trenersko kariero je Katalonec začel pri Barceloni B, ki jo je iz v enem letu pripeljal iz četrte v tretjo špansko ligo. Kot nagrado za ta dosežek je na začetku sezone 2008/09 dobil vodenje prve ekipe Barcelone, nasledil je Nizozemca Franka Rijkaarda.

Omeniti velja, da sta bila glavna kandidata Guardiola (ki je že kot igralec zastopal klub in Jose Mourinho (ki je svojo trenersko pot začel v Barceloni kot pomočnik Bobbyja Robsona), a mesto trenerja je na koncu pripadlo prvemu, saj je vodilne skrbel Mourinhev ego in stil igre.

Sledila je popolna prevretritev ekipe. Odšli so igralci, ki niso bili pripravljeni sprejeti nove filozofije trdega dela, kot so Deco, Ronaldinho in Giovani Dos Santos. Na odhodnih vratih je bil tudi Samuel Eto´o, a je Kamerunec na treningih prepričal Guardiolo in tako je ostal. Prišli so igralci, kot sta Seydou Keita in Dani Alves iz Seville, Gerard Pique se je vrnil v klub iz Manchester Uniteda, v prvo ekipo pa je Pep vključil tudi mladega vezista Sergia Busquetsa ter napadalca Pedra. Spremembe so bile drastične, a to je bilo potrebno, saj Barcelona po letu 2006, ko je osvojila špansko ligo in Ligo prvakov, v naslednjih dveh letih ni bila konkurenčna. Glavno vlogo v novi Barceloni je prevzel nogometaš, ki je danes poznan vsem – Lionel Messi. Barcelona je v sezoni osvojila vse kar se je dalo – Ligo prvakov, špansko prvenstvo ter pokal.


Naslednjo sezono je sledil prestop Eto´oja v Inter, v Barcelono pa je prišel Zlatan Ibrahimović. Sezona je bila uspešna, a zaradi Messijeve želje po igranju na sredini napada in neujemanje Ibrahimovića z igro Kataloncev so na koncu osvojili (le) ligaški naslov, španski superpokal, UEFA superpokal in klubsko svetovno prvenstvo. V Ligi prvakov je bil boljši Inter po vodstvom Mourinha.


V tretji sezoni v vlogi trenerja Barcelone je Guardiola ponovil vajo in deloma obnovil ekipo. Odšli so Rafael Marquez, Thierry Henry, Yaya Toure in Zlatan Ibrahimović, prišla pa David Villa in Javier Mascherano. Barcelona je sezono spet zaključila na vrhu lestvice in kot prvak Evrope. Na koncu sezone pa je Guardiola vseeno doživel prvi poraz v finalu. V španskem pokalu ga je premagal Real Madrid pod vodstvom Joseja Mourinha.

Sledila je Guardiolina zadnja sezona na klopi Barcelone. V njej je ponovno osvojil oba superpokala, svetovno klubsko prvenstvo in španski pokal, a glavni dve lovoriki sta se mu izmuznili. V ligi je po rekordni sezoni bil boljši Real, v Ligi prvakov pa je Barcelono v polfinalu izločil kasnejši prvak Chelsea in se tako maščeval za polfinalni poraz leta 2009. Na koncu sezone je Pep – vidno izmučen po štirih letih vodenja kluba – odstopil. Sledil je enoletni premor, ki ga je Katalonec preživel v New Yorku.














(vir: theIndependent)


Guardiola se je na sceno vrnil leta v sezoni 2013/14 kot trener bavarskega Bayerna. Prevzel je ekipo, ki je sezono prej osvojila vse, kar se je dalo. Spremenil je stil igre, ključno vlogo pri tem pa je imel nakup Thiaga iz Barcelone. Poleg Španca je v klub prišel tudi Mario Götze, iz tedaj največjega rivala Dortmunda. Med večjimi odhodi sta bila Mario Gomez in Luiz Gustavo.


Svojo prvo večjo tekmo je izgubil – v nemškem superpokalu je bila boljša Borussia iz Dortmunda. Vseeno so Bavarci osvojili nemško prvenstvo – s kar 21 točkami prednosti pred drugim Dortmundom, nemški pokal, UEFA superpokal in klubsko svetovno prvenstvo. V Ligi prvakov pa jih je v polfinalu izločil Real Madrid. Naslednjo sezono na čelu Bayerna je Guardiola nadaljeval z malo revolucijo stila igre in posledično so iz kluba odšli Toni Kroos, Xherdan Shaqiri in Mario Mandzukić, prišli pa so Robert Lewandowski, Xabi Alonso, Medhi Benatia in Juan Bernat. V svoji drugi sezoni pri nemškem velikanu je Guardiola osvojil le ligaški naslov. V Ligi prvakov jih je v polfinalu izločila Barcelona, v superpokalu in pokalu pa je bila za Bayerna ponovno usodna Borussia.


V tretji in hkrati zadnji sezoni je Bayern ponovno pripeljal kar nekaj novih igralcev. Prišli so Arturo Vidal, Joshua Kimmich, Douglas Costa in Kingsley Coman. Med večjimi imeni sta odšla Bastian Schweinsteiger in branilec Dante. Cilj je bil jasen – ponovno stopiti na vrh Evrope. To se ni zgodilo. Bayern je osvojil dvojčka, nemški pokal in prvenstvo, v Ligi prvakov pa so zopet izpadli v polfinalu, tokrat je bil boljši Atletico iz Madrida. Guardioli se je iztekla pogodba in kariero je nadaljeval na Otoku.


Sezono 2016/17 se je pridružil Manchester Cityju. Da bi klub lahko igral tako, kot je Pep hotel, je pripeljal Ilkaya Gündogana, Leroya Saneja, Nolita, Johna Stonesa, Gabriela Jesusa in Claudia Brava. Začelo se je obetavno, a po prvem porazu proti Tottenhamu, je sezona začela padati in na koncu propadla in City jo je končal na tretjem mestu. Prvič v njegovi trenerski karieri se je zgodilo, da je Pep sezono zaključil brez lovorik. V Ligi prvakov jih je premagal tisto leto vrhunski Monaco, v pokalih pa sta bila boljša Arsenal in Manchester United.


Guardiola je prepoznal slabosti ekipe in naslednjo sezono je sledilo razmetavanje z denarjem. Prišli so Ederson, Kyle Walker, Benjamin Mendy, Bernardo Silva, Aymeric Laporte in Danilo. Temu je sledila rekordna sezona, ko je City postal angleški prvak s 100 točkami in celim kupom drugih rekordov. Osvojili so tudi ligaški pokal. V FA pokalu pa so nepričakovano izpadli proti Wigan Athleticu. Toda glavni cilj – osvojitev Lige prvakov – se je še enkrat izmuznil. V četrtinifinala je bil boljši Liverpool.


Med poletjem je edina resna okrepitev bil Riyad Mahrez. V svoji tretji sezoni pri Modrih iz Manchestra je Guardiola osvojil vse štiri angleške lovorike – superpokal, FA pokal, ligaški pokal in Premier ligo. Vendar pa mu je znova spodletelo v Ligi prvakov, kjer je bil v četrtinifinala zopet boljši angleški tekmec, tokrat Tottenham. V aktualni sezoni pa je že bolj kot ne jasno, da City ne bo prvak, vseeno pa so Sinjemodri že osvojili dve lovoriki, superpokal in ligaški pokal, v dveh tekmovanjih pa so pred prekinitvijo sezone še tekmovali (FA pokal in Liga prvakov). Pred sezono pa se je Cityju za njihovo rekordno vsoto kar se tiče plačane odškodnine pridružil Rodri za 70 milijonov evrov.














"Ko ti VAR razveljavi zmagovalni gol" (vir: twitter)


Kot vidite je Guardiola redno osvajal lovorike, kjerkoli je bil in zmeraj poleg tega igral zelo gledljiv nogomet. Kaj pa finance?


Barcelona je pod njem v prvi sezoni zapravila 41 milijonov, v drugi 89, v tretji 21 in četrti 13 milijonov evrov (gledal sem razliko v plačanih in prejetih odškodninah). V sezoni preden je Guardiola prevzel moštvo, so razlike znašale zapravljenih 55 milijonov, sezono po odhodu pa 33 milijonov evrov (zapravljanje so v tem letu zmanjšali zaradi nakupa, ki so ga opravili leto kasneje – s prihodom Neymarja so zapravili 72 milijonov). Barcelonino zapravljanje se tako pred, med in po Pepu ni konkretno spreminjalo.


Bayern je sezono pred prihodom Katalonca zapravil 70 milijonov evrov, v njegovih treh sezonah pri Bavarskem velikanu pa so za prestope odšteli okoli 82 milijonov evrov. Sezono po odhodu pa so zapravili 18 milijonov.

Pri Manchester Cityju so številke večje, a ne zaradi Guardiole, temveč zaradi arabskih naftnih šejkov, ki si lastijo klub. Pripomoglo je tudi, da se je leta 2017 zaradi drugih katarskih naftnih šejkov, ki si lastijo francoski PSG, zgodil prestop Neymarja, vreden kar 222 milijonov evrov, kar je povzročilo inflacijo cen v celotnem nogometu.

Ker je Guardiola še vedno pri Cityju, bomo pogledali zapravljanje dve sezoni pred njegovim prihodom. City je leta 2015 zapravil 72 milijonov, leta 2016, torej eno leto pred Guardiolo pa 141 milijonov evrov. V prvi sezoni pod Kataloncem so zapravili 179 milijonov. Potem je sledil zgoraj omenjeni prestop in inflacija. City je zato leta 2018 zapravil kar 227 milijonov evrov. Naslednjo sezono so posledično morali varčevati in za nakupe so odšteli le 25 milijonov. Letos pa so zapravili za njih prav tako malo – 100 milijonov evrov.


Iz zgornjih podatkov je jasno, da je Katalonec v vseh klubih, kjer je bil, kar pošteno odprl klubski mošnjiček, a to se ni zgodilo le zaradi Guardiole, temveč zato, ker so klubi, v katerih je trenerski posel opravljal Pep, pač klubi, ki redno zapravljajo denar.

Ali so vsi trenerji, ki so bili v Real Madridu ali pa PSG-ju slabi samo zato, ker klub neprestano zapravlja denar in kupuje najboljše igralce?

Edino stvar, ki jo lahko očitamo Špancu, je to, da med svojimi nakupi velikokrat stori kar nekaj dragih napak. Pri Barceloni sta bila to zagotovo ukrajinski Dmitro Čigrinskij, ki je prišel za 25 milijonov in po eni sezoni odšel, ter Zlatan Ibrahimović,(okoli 45 milijonov evrov + Samuel Eto´o), ki je v Barceloni prav tako preživel eno leto. Pri Bayernu večjih napak s prestopi ni bilo, je pa Guardiola zato kompenziral v Cityju. Vse štiri večje okrepitve, ki jih je pripeljal v prvi sezoni, se niso najbolje izšle. Ilkay Gündogan je solidna opcija na sredini, a ob polni postavi se vedno znajde na klopi. Leroy Sane ima nedvomen talent, a se je v zadnjem letu skregal z vodstvom ob pogajanju za novo pogodbo in zaradi poškodbe trenutno ni igral veliko. Nolito je pri Cityju zdržal eno sezono in tako hitro, ko je prišel, je tudi odšel. John Stones in Gabriel Jesus naj bi prišla bolj okrepitvi za prihodnost, a ne eden ne drugi v štirih letih ni pokazal pravega napredka – Stones je v tem času še nazadoval. Claudio Bravo je prišel kot vratar, ki zna igrati z nogo, a je očitno pozabil, kaj je glavna vloga vratarja in zato je moral City že po enem letu kupiti novega vratarja Edersona.


Tisti, ki so prišli leta 2018, niso bili kaj boljši. Med njimi sta se izkazala le Silva in Laporte. Mendy je več časa ob igrišči kot na njem, poleg tega pa ni dosegel višav, ki jih je kazal v Monacu. Kyle Walker pa kljub lastnim izjavam, da je pod Guardiolo napredoval bolj kot pod Pochettinom pri Tottenhamu, tega na igrišču ne kaže, kaj počne v svojem prostem času pa kaže na to, da je v zasebnem življenju tako kot na igrišču kvečjemu nazadoval. Potem pa je tu Ederson, ki v očeh mnogih skupaj z Allisonom tvori najboljši par rok v Premier ligi. Moram vas razočarati – bivši član Benfice je namreč na vrhu vratarjev, ki so storili največ napak, ki so vodile do gola (mesto si deli s De Gea in Pickfordom, ki sta v zadnjem letu zelo kritizirana). Če dodamo še njegovo katastrofalno postavljanje ob strelih, je realna kakovost Brazilca več kot očitna, ampak saj vem – zna podati žogo, zato mora biti najboljši.
















(vir: ESPN)


Kaj pa Pepov (ne)uspeh v Ligi prvakov? Ali je res zmagoval le zaradi Messij(a/e). Tudi tu je odgovor dokaj preprost. Liga prvakov je tekmovanje, ki je zelo odvisno od žreba in sreče. Tudi zato je tako nepredvidljiva. Ampak kako vemo ali je nekdo res dober trener? Bi moral redno osvajati Ligo prvakov? Ne, najboljši trenerji se morajo dokazati tudi v najelitnejšem tekmovanju, a vseeno to ne pove kakšne so njihove realne kakovosti. Je Roberto Di Matteo boljši trener od Pepa Guardiole? Di Matteo je leta 2012 z velikim kupom sreče osvojil Ligo prvakov, a to ne pomeni, da je boljši trener od Katalonca. Je Zinedine Zidane boljši trener od Guardiole? Za mnoge mogoče je, ker ima kar tri naslove Lige prvakov, ampak, če pogledamo, kako je do njih prišel, takoj vidimo, da je bilo prisotne kar nekaj sreče in sodnikov, ki so se tisti dan počutili bolj slabo ali pa so pozabili na leče. Kolikokrat je Messi potem, ko je Pep zapustil Barcelono posegel po velikem pokalu? Enkrat. Koliko naslovov evropskega prvaka ima Sir Alex Ferguson? Isto kot Guardiola, dva. Koliko Mourinho? Isto, dva. Koliko Arsene Wenger? Nič (ups). A vseeno se zavedamo, da vsi našteti trenerji spadajo med najboljše. V Evropi je vrhunskih ekip vsaj dvajset in vsako leto se v finale uvrstita le dve – ne nujno najboljši, a sta tisti dan imeli več sreče kot nasprotnik. Če povzamem, tu ravno prav pride izjava nogometnega virtuoza iz južne strani Alp: »Danes nismo imeli sreče, ker smo imeli nesrečo.«

Spomnimo se lanske izvedbe Lige prvakov, ko sta po neverjetnih preobratih v finalu igrala Liverpool in Tottenham. Spomnimo se finala, kjer je pomembno vlogo igrala sodniška odločitev ali pa predlanskega finala, kjer je glavno vlogo igrala napaka enega igralca.

Josep »Pep« Guardiola je torej eden najboljših trenerjev 21. stoletja. Imel je to srečo in znanje, da je že v svojem prvem klubu posegel po največjih lovorikah v svoji karieri in zaradi teh uspehov si je lahko v nadaljevanju kariere izbiral med smetano nogometa, to pa še ne pomeni, da ni vrhunski trener. Torej percepcija, da Guardiola svoje uspehe kupi in brez Messija ne zmore osvojiti Lige prvakov, ni resnica.

0 views