• Samo Demšar

Države Arabskega polotoka in pranje ugleda skozi šport

Updated: Dec 12, 2019

Sport washing ali, kot sem frazo poslovenil v naslovu, pranje ugleda držav skozi šport, niti slučajno ni nov pojav. Med najstarejše oblike te prakse lahko štejemo Svetovno nogometno prvenstvo leta 1934 v fašistični Italiji, dve leti kasneje pa je nacistična Nemčija v Berlinu gostila olimpijske igre. Oba režima sta, kljub svojim ekstremnim politikam, vsaj do neke mere z omenjenima prireditvama oprala svoj ugled v očeh širše javnosti. V zadnjem desetletju pa je verjetno dovolj, če omenimo Olimpijske igre v Sočiju leta 2014, s katerimi si je ugled, vsaj dokler ni napadla Ukrajine, izboljšala Rusija.


Pretekli vikend smo bili priča »Spopadu na sipinah« (Clash on the Dunes)*, povratnemu dvoboju med Andyjem Ruizom in Antonyem Joshuo. Spopad v Diriyahu, ki leži na obrobju Riada, glavnega mesta Saudove Arabije, le najnovejša, a niti slučajno zadnja športna prireditev, s katero države Perzijskega zaliva – Katar, Bahrajn, Združeni arabski emirati, Saudova Arabija – želijo oprati in izboljšati svoj mednarodni ugled, razloge za to pa vam bom razložil v nadaljevanju.


*Kaj se je zgodilo z epskimi imeni dvobojev, kot sta bila Thrilla in Manila (Muhammad Ali in George Foreman) in Rumble in the Jungle (Muhammad Ali in Joe Frazier)?


Kratek pregled športnih dogodkov v arabskih državah Perzijskega zaliva

Omenjeni »Spopad na sipinah« je le najnovejši športni dogodek, organiziran v tej regiji, za prirediteljske pravice pa je Riad zapravil 50 milijonov ameriških dolarjev. S tem je na sceno prirejanja športnih prireditev sedaj konkretneje vstopila tudi Saudova Arabija, največja ekonomija na Bližnjem vzhodu. Ta podatek da slutiti, da bo prav prihod Saudove Arabije pustil največji pečat na področju prirejanja športnih prireditev.


Na tem področju so sicer že dalj časa aktivne ostale arabske države v Perzijskem zalivu, predvsem Katar in Združeni arabski emirati (od tu naprej tudi ZAE). Katar letno prireja dirke Moto GP, teniške in golf turnirje, Doha pa je vsakoletno prizorišče atletske diamantne lige.


Katar je bil v zadnjih letih tudi prizorišče večjih mednarodnih tekmovanj. Prav v Dohi so letos gostili svetovno prvenstvo v atletiki, kjer smo bili priča praznim tribunam in nečloveškim razmeram – na nočnem maratonu je v ženski konkurenci dirko končalo le 40 od 68 tekmovalk, ogromno jih je potrebovalo medicinsko pomoč, dosežen pa je bil najpočasnejši čas v zgodovini prvenstev.















Tribune so bile na svetovnem prvenstvu bolj prazne kot na Etihadu (vir slike: New York Times)


Slovencem bo še dolgo v spominu ostalo Svetovno rokometno prvenstvo 2015 v Katarju, ko je kapetan Uroš Zorman zmago v osmini finala proti Makedoniji podaril »Slovenceljnom v foteljih«.


Leta 2022 bo Katar gostil svojo največjo prireditev, svetovno nogometno prvenstvo. Kot pri vseh prvenstvih pod okriljem FIFE obstaja tudi pri primeru Katarja sum korupcije in podkupnin, s katerimi naj bi si gostitelji zagotovili uspešno kandidaturo za prvenstvo. Podobno kot na letošnjem svetovnem prvenstvu v atletiki bo tudi leta 2022 (vem, neverjetno) problem predstavljalo vreme, saj se temperature lahko dvignejo tudi do 50 stopinj Celzija, kar bi rešili s klimatiziranjem stadionov. Leta 2015 je zato padla odločitev, da se svetovno nogometno prvenstvo prvič ne bo odvijalo v poletnem času, temveč se bo 32 reprezentanc za naslov potegovalo od 21. novembra do 18. decembra, kar pa bo popolnoma zmedlo vsa državna prvenstva, pokale in druga mednarodna tekmovanja – Afriški pokal narodov bo iz običajnega januarskega termina prestavljen na junij, čeprav se takrat v gostiteljici prvenstva Gvineji začne vlažno monsunsko obdobje.


Bahrajn in ZAE se v primerjavi s Katarjem ne morejo pohvaliti s tako odmevnimi športnimi dogodki, obe državi pa letno gostita dirke Formule 1.


Pa smo le prišli do Saudove Arabije. V sklopu projekta Saudi Vision 2030 želi kraljevina spremeniti tudi odnos državljanov do športa. Saudova Arabija ima namreč veliko težavo z debelostjo, zato pa želijo spodbujati športne aktivnosti in zdrav življenjski slog, predvsem med mlajšimi. Projekt vključuje tudi investicije v športnike, klube in športne objekte. Kot je za Financial Times povedal princ Abdulaziz bin Turki al-Faisal, predsednik General Sports Authority, saudske glavne športne organizacije: »Za nas ni omejitev. Naš cilj v sklopu projekta je, da gostimo najboljša tekmovanja in promoviramo Saudovo Arabijo na področju turizma


Tega načela se v Saudovi Arabiji od leta 2016, ko je bil projekt Saudi Vision 2030 prvič predstavljen, vestno držijo. V želji, da bi ujeli regijske tekmece, so začeli investirati milijarde v različne projekte, kot je gradnja kompleksa dirkališč za motošporte, v bližini Riada pa gradijo tudi »olimpijsko mesto«.


Saudova Arabija je sicer skupaj z Bahrainom neuspešno kandidirala za olimpijske igre leta 2024. Državi sta kandidirali skupaj, saj bi bili vsi ženski dogodki prirejeni v Bahrainu, ker je šport v Saudovi Arabiji za ženske prepovedan. Na podlagi tega je Mednarodni olimpijski komite predčasno ukinil možnost kandidature teh dveh držav.


Že nekaj dni po prej omenjenem »Clash on the Dunes« med Joshuo in Ruizom bo na istem prizorišču potekal teniški turnir, na katerem se bo za nagrado 2,7 milijona evrov potegovalo osem tenisačev – Stan Wawrinka, Daniel Medvedev, David Goffin, Gael Monfils, John Isner, Fabio Fognini, Lucas Pouille in Jan-Lennard Struff.

V začetku prihodnjega leta bo Saudova Arabija prvič gostila Reli Dakar, s katerim so pogodbo sklenili za pet let. Januarja bo Džeda gostila španski superpokal, za katerega se bodo potegovali Real Madrid, Barcelona, Atletico Madrid in Valencia. Ta nova oblika turnirja bo španski nogometni zvezi za obdobje treh let prinesla dodatnih 35 do 40 milijonov evrov. V Džedi je bil lani odigran že italijanski superpokal, letošnji obračun med Juventusom in Milanom bo 22. decembra gostil Riad. Februarja pa bo kraljevina prvič priredila kolesarsko dirko.


Vse našteto pa ni nič v primerjavi z največjim dosežkom Saudove Arabije na področju prirejanja športnih dogodkov. Novembra so namreč priredili prijateljsko nogometno tekmo med reprezentancama Brazilije in Argentine, na kateri je Lionel Messi z Argentino končno osvojil lovoriko.
















»Messi končno odgovori na večno vprašanje »Ali bi lahko enako igral na deževni večer v Stokeu?« (vir: fcbarcelonanoticias.com)



Vložki v tuje ekipe

Svojega vpliva in ugleda Saudova Arabija, Katar, Bahrain in ZAE ne želijo širiti zgolj z vabljenjem tujih klubov in športnikov k udeležbi na tekmovanjih, temveč to delajo tudi z vlaganjem v tuje klube in ekipe v različnih športih.

Katar je leta 2011 vložil v francoski nogometni klub Paris Saint-Germain preko Qatar Sports Investments, ZAE pa so tri leta prej prek Abu Dhabi United Group kupili angleški Manchester City. Obe potezi sta bili uspešni, oba kluba sta namesto slabih oziroma povprečnih predstav začela relativno hitro nizati uspehe (City je potreboval kar nekaj sezon), za kar se lahko zahvalita novemu kapitalu.


Tako Katar kot ZAE svoje investicije v oba kluba nadaljujeta še danes, njuno delovanje pa je povzročilo drastično povišanje vsot odškodnin za prestop igralcev. Vrhunec so odškodnine sicer dosegle leta 2017 s prestopom Neymarja iz Barcelone v PSG za rekordnih 220 milijonov evrov, posledice pa so očitne še danes.


Nogomet sicer ni edini šport, v katerega omenjene države vlagajo. Bahrajn tako že od leta 2017 sponzorira svojo profesionalno kolesarsko ekipo Bahrain-Merida, v kateri tekmuje kar šest Slovencev (Grega Bole, Kristjan Koren, Matej Mohorič, Domen Novak, Jan Tratnik in Luka Pibernik). V kolesarstvu so od leta 2017 aktivni tudi ZAE, ko so vložili v kolesarsko ekipo Lampre-Merida, danes poznano kot UAE Team Emirates, v kateri tekmujeta tudi Slovenca Jan Polanc in tretjeuvrščeni z letošnje Vuelte Tadej Pogačar.













Pogačar na letošnji Vuelti (vir: Dnevnik)













Matej Mohorič na letošnji Veliki nagradi Lugana (vir: Ekipa24)


Tako kot na področju prirejanja športnih dogodkov je tudi pri vlaganju v tuje ekipe Saudova Arabija trenutno v hudem zaostanku. Vedno pogostejše pa so govorice, naj bi savdski prestolonaslednik Mohammad bin Salman hotel kupiti enega največjih klubov na svetu, angleški Manchester United.


Razlogi za investicije in promocijo športa

Vse omenjene države imajo poleg tega, da se želijo odpreti, postati turistično privlačne ter pustiti svoj pečat v znanih evropskih klubih, še dodatne motive za svojo promocijo skozi šport. Svoj ugled mora trenutno najbolj popraviti Saudova Arabija, ki je še vedno pod drobnogledom zaradi lanskoletnega umora novinarja Washinghton Posta Jamala Khashoggija. Preko povezav s športom bi radi delno omilili tudi dojemanje nekaterih lastnih politik, ki kršijo človekove pravice. Savdski aktivisti trdijo, da je kljub socialnim reformam kraljevina pod prestolonaslednikom bin Salmanom postala še bolj avtokratska – z ostrimi ukrepi države zoper akademike, blogerje, poslovneže in ženske aktivistke. Skupina ALQST, ki je zadolžena za nadzorovanje kršitev človekovih pravic v kraljestvu, je za Financial Times povedala: »Zlorabe poizkušajo prikriti z organizacijo športnih prireditev in spektaklov na najvišji ravni. Te prireditve podpirajo poslovneži, politiki in športni funkcionarji po celem svetu, ki ne upoštevajo slabšanja stanja človekovih pravic v Saudovi Arabiji


Tudi Bahrajn, Združeni arabski emirati in Katar svoj ugled v mednarodnem svetu rešujejo na isti način. Cilj je preprost. Doseči namreč želijo, da oseba ob omembi ene od teh držav najprej pomisli na njihove športnike, klube in ekipe, ki jih financirajo, ter tekmovanja, ki jih prirejajo, in torej ne pomisli na probleme, s katerimi se sooča posamezna država (na primer pravice žensk, migrantskih delavcev in LGBT skupin). Kot je za Financial Times izjavil aktivist za človekove pravice Nicholas McGeehan, je pristop po večini uspešen: »Za vsakega zgroženega liberalnega zahodnjaka, ki se ne strinja z vpletenostjo teh držav v svet športa, je približno 1000 otrok, ki naokrog tekajo v dresih s sponzorskim napisom Qatar


Čeprav imajo vse omenjene države enak cilj in so za njegovo uresničitev izbrale isto pot, pa na tem delu Arabskega polotoka vlada močno rivalstvo med državami. Nekateri analitiki celo namigujejo, da je Katar s financiranjem prestopa Brazilca Neymarja iz Barcelone v PSG za rekordnih 220 milijonov evrov primarno želel sporočiti svojim sosedam, da je finančno stabilen, čeprav so le nekaj tednov pred tem ZAE, Egipt, Bahrajn in Saudova Arabija proti Katarju uvedle embargo.


Tekmovalnost naj bi se le še povečala, kot je za Financial Times povedal Simon Chadwick, profesor športne podjetnosti (Sports Enterprise) na britanski Salford Bussines School: »Med temi državami obstaja zelo velika tekmovalnost glede tega, kdo bo največ zapravil, največ pokupil in bo najbolj uspešen. Če bo Katar v nekaj vložil milijardo dolarjev, bo Saudova Arabija morala vložiti dve.«


Zaključna misel

Dejstvo je, da imajo arabske države v Perzijskem zalivu ogromno denarja, režimi držav pa jim omogočajo, da s tem denarjem razpolaga majhno število ljudi. Prav ta denar je pogosto dovolj, da zahodnjaki »pogledajo režimu skozi prste« in sodelujejo s temi državami, kljub temu da se zavedajo kršitev človekovih pravic in podobnih sistemskih problemov v teh državah.


Če vzamemo konkreten primer španskega superpokala. Zavedam se, da ne živimo v idealnem svetu in da je denar sveta vladar, a kljub temu bi si želel vedeti, zakaj španska nogometna zveza tako krvavo potrebuje denar, da je pripravljena za 40 milijonov evrov v treh letih v Saudovi Arabiji organizirati devet tekem. Tudi če jim je vseeno za vsesplošno kršenje človekovih pravic, bi jih lahko motila vsaj reakcija španske javnosti; če pa jih tudi ta ne moti, bi lahko pomislili vsaj na navijače, ki jih bo časovna in finančna zahteva potovanja verjetno odvrnila od ogleda.


Tako bi za konec rad poudaril, da problem ni državah kot so Saudova Arabija, Katar, Bahrajn in Združeni arabski emirati, ki imajo denar in so ga pripravljeni zapraviti na način, ki bo dober za državo. Problem je v organizacijah kot je FIFA, ki njihov način poslovanja omogočajo, saj imajo od tega finančne koristi, s tem pa državam omogočajo platformo za pranje njihovega imena.



Vir naslovne slike: leeforde.com

0 views