• Luka Skarlovnik

Predvidljiva nepredvidljivost

Prišli smo do točke, ko je večina NBA ekip odigrala približno tretjino svojih tekem v rednem delu sezone. Sezona pričakovano poteka nepričakovano, z veliko presenečenji in razočaranji. Danes bom oplazil pokrajino največje košarkarske lige na svetu. Če bi se razpisal o vsaki ekipi v ligi, bi se družili skoraj preveč časa. Sledi torej kratek pregled moštev, ki so posegla po višavah, padla v brezno ali morda celo šokirala s svojo povprečnostjo.


Brooklyn Nets in New Orleans Pelicans bom omenil v posebni kategoriji, ker se večina povedanega vrti okoli posameznikov. Pelicansi so prevetrili in pomladili svojo ekipo, zaradi česar smo pričakovali dobre in všečne predstave, kar se zaenkrat še ni zgodilo. Nedvomno bi naj bil največja okrepitev lanski prvi izbor na naboru Zion Williamson, ki letos zaradi poškodbe kolena še ni zaigral. Zionov stil igre je izredno eksploziven, poleg tega pa je težek skoraj 130 kg. Da to postavim v preprosto matematično enačbo: eksplozivnost + Zionova teža = poškodbe. Vprašanje je, če bo Zion letos sploh zaigral, njegova minutaža v prihodnosti pa bo, če bo le šlo, izredno omejena.


(vir: sport-tv.si) Zion v dresu, ki ga v letošnji sezoni še ni oblekel

Kyrie Irving je poleti s Kevinom Durantom okrepil Brooklyn. Pisalo se je o njegovem karakterju, ki naj prvič ne bi delal problemov, saj je v New Yorku doma. Tam bo srečen. Hitro so se začela poročanja, da se Kyrie s soigralci ne razume najbolje in da vodstvo kluba skrbi njegova muhavost. Irving že od 16. novembra ne igra in se bliža 20 tekmam odsotnosti zaradi poškodbe rame. Kako se bo odvijal preostanek njegove zgodbe v Brooklynu bo pokazal čas, vendar začetek ne obeta mirne plovbe.


V isti kategoriji na vzhodu lahko omenim Chicago Bullse, New York Knickse in Atlanta Hawks. To so ekipe, ki kljub dobrim posameznikom ne dosegajo nikakršnih rezultatov. Atlanta je sicer z nabori zgradila izjemno mlado ekipo, ki nestrpno pričakuje svoj čas.


Knicksi so še enkrat več svoje navijače razočarali na prostem trgu, ko so se znebili Porzingisa v pričakovanju Kevina Duranta in Kyrieja Irvinga, pripeljali pa Juliusa Randla in Marcusa Morrisa. Za tiste, ki vam našteta imena ne pomenijo nič: obljubljali so dirkalnik formule 1, pripeljali so Clia letnik 1998, s tremi vrati in zarjavelim podvozjem. Ima pa športni izpuh, tako da na vsako prestopno leto zarjove.


(vir: dailyknicks.com) Julius Randle, športni izpuh Knicksov

Chicago Bullsi so že prišli do točke, ko bi morali začeti njihovi mladi košarkarji kazati vsaj konkurenčne predstave. Zach Lavine skrbi za doseganje točk in (načeloma) nič drugega. Finski as Lauri Markkanen je procentualno in statistično letos izjemno slab, tako da naveza ne deluje. Dodana vrednost bi morala biti Wendell Carter Jr., lanski sedmi izbor na naboru in letošnji sedmi izbor, organizator igre Coby White. Chicago je ekipa, ki bi morala delovati, a stvari preprosto ne stečejo. Tukaj je eden izmed krivcev lahko tudi trener Jim Boylen, ki ne velja ravno za vrhunskega trenerja, kar ne spremeni dejstva, da mora ekipa iz vetrovnega mesta začeti razmišljati o nadaljnjih korakih in mogoče celo menjavi katerega od »ključnih« igralcev.


Toronto in Indiana na vzhodu vlečeta v drugo stran. V Torontu je glavno vlogo prevzel Pascal Siakam, lanski prejemnik nagrade za najbolj izboljšanega igralca, ki letos kaže predstave, vredne tekme vseh zvezd. Indiana temelji na ekipni igri pod vodstvom Malcolma Brogdona, Mylesa Turnerja in Damantasa Sabonisa. Čakajo vrnitev njihovega najboljšega igralca Victorja Oladipa, ki se počasi vrača po poškodbi mišice. Obe ekipi sta sposobni pripraviti kakšno presenečenje, hkrati pa ne sodita v ožji krog favoritov, ki bi se lahko odkrito potegovali za naslov.


Na zahodu je boj za končnico pričakovano napet. Tukaj lahko omenimo Oklahoma City Thunder, katerega glavni cilji so pomlajevanje ekipe in menjava igralcev z visokimi pogodbami – Chrisa Paula, Stevena Adamsa, Danila Gallinarija in Dennisa Shröderja. Oklahoma trenutno zaseda sedmo mesto, a se najverjetneje ne bo obdržala na enem od osmih mest, ki peljejo v končnico.


Omeniti je treba Portland Trail Blazers in San Antonio Spurs, ekipi, ki jima končnica ni tuja, a se trenutno spopadata z neprepričljivimi predstavami. Portland je večkrat v zadnjih letih sezono začel slabše, a se je dvignil na krilih superzvezdnika Damiana Lillarda in njegovega košarkarskega partnerja CJ Mcolluma. Tudi letos se forma izboljšuje, nazaj v ligo pa so pripeljali tudi Carmela Anthonyja, ki trenutno presega pričakovanja javnosti. Ekipa čaka tudi vrnitev bivšega centra ekipe Zlatorog Laško Jusufa Nurkiča, ki bi naj svojo poškodbo do konca rehabilitiral nekje v okolici All Star vikenda.


San Antonio se zanaša na igro dveh zvezdnikov, ki sta že v jeseni svoje kariere. LaMarcus Aldridge in DeMar DeRozan še kažeta dobre predstave, a igra Spursov ne steče, njuna igra pa ni ravno kompatibilna. Za višek, ki jih popelje med najboljših osem, se bodo morali zanesti na mladega organizatorje igre Murraya in trenersko legendo Grega Popovicha.


V okolici 10. mesta se vztrajno gnetejo še Sacramento Kings, Minnesota Timberwolves in Phoenix Suns. Ekipe z mladim jedrom in tradicijo izgubljanja, letos kažejo iskrice napredka. Nizom zmag sledijo nizi porazov in obratno, kar jih dela nepredvidljive. Če pa katera od naštetih ekip uspe ujeti zmagovalni niz in konstantnost v svoji igri, se lahko hitro vmeša v boj za končnico.


Nekaj ekip je bolj kompleksnih in si po mojem mnenju zasluži malo globljo analizo. Od (bivših) prvakov do bedakov s ščepcem nepričakovanih junakov.


Golden State Warriors

Skoraj potrebno je omeniti lanske finaliste, ki so trenutno najslabša ekipa v ligi. Dominacija ekipe iz zahodne obale se je šokantno končala zaradi poškodb zvezdniškega branilskega para Curry – Thompson. Na parketu sta ostala Draymond Green in D'Angelo Russell, ki nista uspela zapolniti velike praznine, ki je ostala, kljub nepričakovano dobrim predstavam novinca Erica Paschalla. Kaj gre pričakovati? Drugo leto se s Curryjem, Thompsonom in Greenom vrne jedro ekipe, ki je odigrala najboljšo redno sezono v zgodovini lige (73 zmag in devet porazov). Russell je zvezdniški organizator igre, ki lahko ekipi doda še nekaj moči, po mojem mnenju pa je bolj verjetno, da ga izkoristijo za menjavo, s katero dobijo več dobrih igralcev, naborov ali zvezdnika na položaju, ki jim je bolj potreben (trenutno imajo veliko luknjo na položaju centra. S tako slabo sezono si bo ekipa priigrala vrhunski izbor na prihajajočem naboru, kar jo bo najverjetneje ponovno potisnilo na sam vrh favoritov za naslov prvaka.


Milwaukee Bucks

Ekipa, ki je zgrajena okoli Giannisa Antetokounmpa, je tudi letos (trenutno) najboljša ekipa rednega dela sezone. Globina kadra in zmagovalno vzdušje, ki ga je organizacija z igralci in trenerjem uspela vzpostaviti, je izjemna vstopnica za pot v končnico, kjer pa se je lani zataknilo. Trener Mike Budenholzer se ni bil sposoben prilagoditi tekmecem (predvsem Torontu), ki so uspeli zaustaviti glavnega aduta in najboljšega igralca rednega dela sezone, Antetokounmpa. Sicer izjemna, celostna ekipa, ki odkrito cilja na naslov, a se sooča z vprašanjem končnice, kjer imajo ekipe več časa, da se na nasprotnika pripravijo in najdejo način, da nevtralizirajo glavna orožja Bucksov.


(vir: fansided.com) All star dvojec Milwaukeeja

Denver Nuggets

So zahodna enačica Milwaukeeja. Večina opisanega velja tudi za njih, v glavni vlogi pa je tu Nikola Jokić. Letošnje predstave sicer ne navdušujejo tako kot lanskoletne, vendar je treba omeniti, da je bila njegova fizična pripravljenost zaradi poletnega svetovnega prvenstva na nižjem nivoju od optimalnega. Če se ekipa v končnici sestavi, Jamal Murray in Jokić pokažeta zvezdniške predstave ter kvalitetni posamezniki kot so Will Barton, Paul Millsap, Gary Harris in Mason Plumlee pristavijo svoj delež, lahko Denver nedvomno parira najboljšim.


Boston Celtics

Kelti so v Kyrieju Irvingu izgubili svojega najboljšega igralca, a se znebili največjega trna v peti. Zamenjali so ga s še enim vrhunskim organizatorjem igre, Kembo Walkerjem, ki je po individualnih kvalitetah najverjetneje kakšen korak za Irvingom, a je kakovostna zamenjava in dobrodošla osebnost v slačilnici. Boston letos spet deluje kot ekipa, ki se lahko posveča igri in razvoju mladih igralcev, ne pa konfliktom v slačilnici. Svojo vrednost ponovno dokazuje trener Brad Stevens, v katerega so po lanski sezoni mnogi podvomili. Boston je ponovno nevarna in nepredvidljiva ekipa, ki lahko preseneti tudi izrazitejše favorite. Glavno težavo jim trenutno predstavlja pozicija centra, hkrati pa prvič po poškodbi gležnja dobre predstave kaže Gordon Hayward, ki na krilih Kembe, s pomočjo vzhajajočih zvezdnikov v Jaylenu Brownu in Jaysonu Tatumu, predstavlja dodano vrednost že tako dobri ekipi.


Houston Rockets

Ekipa iz Teksasa se izrazito zanaša na enega najboljših strelcev v ligi Jamesa Hardna. Letos so v menjavi pripeljali Russella Westbrooka, zvezdnika, najbolj znanega po svojih trojnih dvojčkih, zaradi katerih je večkrat trpela celotna ekipa. Mnogi so se spraševali, kako bo delovala naveza teh dveh večkrat malenkost egoističnih igralcev, ki žogo potrebujeta v svojih rokah. Če ste predvidevali, da ne bo šlo ravno gladko, se niste veliko zmotili. Čeprav sta statistično oba igralca v samem vrhu lige, je odstotek meta pri obeh slab. Ekipa večkrat trpi zaradi sebičnih akcij in reakcij posameznikov, njuna igra pa ne steče kot eno, nasprotno, večkrat se križa in v velikem slogu poskrbi, da ekipa pogori. Kaj se bo zgodilo v končnici, kamor se skoraj zagotovo uvrstijo, ne vemo, vendar igra Houstona ne izgleda uigrana. Na trenutke se zdi, da želijo preveč storiti na silo. Če kateri od ekip uspe strelsko zaustaviti Jamesa Hardna, čigar igra se zanaša na ugodne sodniške odločitve in proste mete, se hitro pokaže pomanjkanje kvalitete s klopi, ki je je bore malo.


(vir: bleacherreport.com) Westbrook (levo) in Harden (desno)

Dallas Mavericks

Slovencem najljubša ekipa, ki je poskrbela za košarkarsko evforijo v Sloveniji, je letos poskrbela tudi za največje presenečenje po prvi tretjini sezone. Dallas trenutno z 19 zmagami in devetimi porazi zaseda četrto mesto na zahodu, kar je veliko bolje od pričakovanega. Na krilih Luke Dončića so zagnali motor in iz različnih posameznikov izvlekli največ, kar se je izvleči dalo. Na zadnjih tekmah, ko Dončića zaradi poškodbe gležnja ni v kadru, so uspeli premagati dva velikana vzhoda, Milwaukee in Philadelphio, kar sta veliki presenečenji. Kristaps Porzingis je prevzel večjo vlogo in jo trenutno opravlja z odliko. Dobre predstave Tima Hardawaya Jr. in Setha Curryja pa dodajajo piko na i in dokazujejo globino kadra Mavericksov. Dobre predstave različnih posameznikov odpirajo več možnosti za menjave in izboljšavo na položaju centra, ki jim trenutno dela največ preglavic. Malo verjetno je, da Dallas že letos poseže po vrhunskem rezultatu, je pa morebitna uvrstitev v končnico dokaz o napredku posameznikov in pravilnih odločitvah vodstva kluba. Na prostem trgu lahko z všečnimi predstavami vzbudijo zanimanje večjih imen in kakšnega celo zvabijo v svoje vrste.


(vir: mavsmoneyball.com) Dallasovi igralci v družbi Hardnovega najboljšega prijatelja

Miami Heat

Eno večjih presenečenj letos z izjemo Jimmyja Butlerja v ekipi nima velikih imen. Delovna etika in visoki standardi, ki so značilni za »Heat culture« so rodili sadove, saj ekipa z bojem in delom na igrišču nadoknadi pomanjkanje individualne kvalitete. Prvo ime je že omenjeni Butler, izraziti vodja, ogromno pomoči pa mu letos nudi mladi center Bam Adebayo, ki ima velik repertoar orožji na obeh straneh igrišča, saj točkam in skokom doda dobro obrambo in asistence. Goran Dragić je letos prevzel vlogo igralcas klopi, ki mu je pisana na kožo, saj se igra v »drugi petorki« podreja njemu. Poleg organizacije je letos tako tudi učinkovit strelec. Potrebno je omeniti tudi oba novinca, Kendricka Nunna in Tylerja Herra, ki že letos kažeta kvalitetne predstave, tako da Miami pod vodstvom Butlerja, Dragića in ostalih veteranov ter s perspektivnostjo mladih adutov, hitro postaja privlačna destinacija na prostem trgu.


Philadelphia 76ers

Ekipa z najverjetneje najbolj udarno prvo peterko na svetu redni del sezone igra po pričakovanjih. Na nekaterih tekmah izgledajo kot resni kandidat in dominirajo nasprotnike, na drugih so skoraj smešni. Njihova glavna težava je pomanjkanje kvalitete s klopi, kjer zvenečih imen ni. Niti polzvenečih. Novinec Matisse Tybulle je sicer perspektiven obrambni košarkar, ki s klopi doda nekaj že tako eni najboljših obrambnih ekip v ligi. Predstave glavnih imen ekipe Joela Embiida in Bena Simmonsa se projecirata na uspeh ekipe. Na svoj dan je Embiid najboljši center tega desetletja, spet drugič zna v več kot 30 min igre doseči, reci piši, 0 točk. Simmons je netradicionalni visoki organizator igre z dobro igro v okolici obroča in izjemnim občutkom za podajo, a v svoji igri nima meta z razdalje. To je tudi glavna pomanjkljivost Philadelphie, ki nima izrazitega strelca. Te naloge izpolnjujeta preplačani Tobias Harris in obrambni branilec Josh Richardson. Dodana vrednost ekipi je poleti pripeljani veteran Al Horford, ki lahko uspešno nadomesti Embiida, ko tega ni v igri, hkrati pa raztegne igro in ustvarja dodaten prostor na igrišču. Philadelphia je izrazita playoff ekipa, ki bi v končnici, ko bodo imeli zvezdniki veliko večjo minutažo, znala pokazati svojo pravo vrednost. To pa se lahko zgodi le, če najdejo konstantnost in minimizirajo nihanja v dnevnih formah zvezdnikov.


Staples Center

Staples Center je losangeleški dom dveh najbolj odmevnih ekip letošnje NBA sezone, LA Clippersev in LA Lakersev. Clippersi so favoriti za osvojitev naslova z verjetno najboljšim moštvom v ligi. Njihova prava vrednost se bo pokazala v končnici, ko bo počitek glavnih zvezdnikov, Paula Georga in Kawhija Leonarda, minimiziran. Stvar, ki dela Clipperse tako posebne, pa je verjetno sila s klopi, kjer sta Lou Williams in Montrezl Harrell.


(vir: labasketballtickets.site) Logotipa losangeleških ekip

Lakersi so s svojo uigranostjo presenetili že na začetku sezone. Igra seveda temelji na najverjetneje najboljšem dvojcu v ligi, LeBronu Jamesu in Anthonyju Davisu. Glavna naloga Lakersov je, da ju pripeljejo do končnice spočita in zdrava, kar bi lahko bilo zaradi želje Jamesa, da odigra vse tekme, in Davisove zgodovine poškodb, malo večji izziv. Dodano vrednost ekipi pa so že pokazali Danny Green, Dwight Howard in Alex »Bald Mamba« Caruso, veliko vprašanje pa ostaja Kyle Kuzma, ki je večino letošnje sezone izpustil zaradi poškodb.


Daleč je od tega, da bi lahko že sklepali o vrednosti posameznih ekip. So se pa po tretjini sezone že začrtale določene smernice, po katerih se bodo ekipe sprehajale, in krivulje, ki jih lahko dosežejo. V ligi so ekipe, od katerih pričakujemo več, in ekipe, za katere se sprašujemo, če lahko vztrajajo pri dosedanjih dosežkih. Bomo Dallas gledali v končnici? Bo Antetokounmpo svoje predstave rednega dela prenesel tudi na zaključni turnir? Lahko dvojca iz Los Angelesa ostaneta zdrava? Bosta Philadelphia in Houston našla svojo igro? To so vprašanja na katera nimamo odgovora, vplivajo pa na celoten razplet sezone. Lahko predvidevamo, računamo in razmišljamo, a hitro vse pade v vodo, ko sodnik na sredini igrišča vrže žogo v zrak in se igra začne. To je čar lige NBA. Predvidljiva nepredvidljivost.


Vir naslovne grafike: clutchpoints.com

68 views