• Jan Blaževič

Pregled sezone Formule 1

Updated: Jan 11

S preizkušnjo v Abu Dhabiju se je prejšnji vikend zaključila sedemdeseta sezona Formule 1. Leto 2019 je postreglo z 21 dirkami začenjši z Veliko nagrado Avstralije 17. marca. Sezona je bila dolga in zanimiva, na koncu pa je prvak ostal prvak. Lewis Hamilton je namreč ubranil naslov in tako že šestič v svoji karieri leto zaključil kot najboljši dirkač na svetu.


Od pozitivnih presenečenj do razočaranj

Vsaka sezona Formule 1 ima pred začetkom najrazličnejša pričakovanja. Logično. Kdor je mislil, da je lahko katero od moštev konkurenčno Mercedesu, se je že po samo nekaj dirkah lahko ugriznil v jezik. Nemški konstruktorski velikan je namreč dobil prvih sedem dirk; na koncu je tudi osvojil konstruktorski naslov. Ne samo to; oba dirkača Mercedesa, Britanec Lewis Hamilton in Finec Valtteri Bottas, sta sezono zaključila kot najboljša dirkača; Hamilton kot prvi, Bottas pa drugi. Nemci so v tej sezoni res prednjačili. Razvili so dirkalnik, ki je slavil na kar 15-ih od skupno 21-ih preizkušnjah, kar je precej dotolklo njihove tekmece.

Srebrna puščica. (vir: Wikipedia)

Kot glavnega tekmeca pred sezono se je seveda omenjalo Ferrari, ki pa ima več problemov sam s seboj kot pa s svojimi tekmeci. Slavili so samo na treh dirkah, od tega je njihov (pred sezono še) prvi mož Sebastian Vettel osvojil zgolj eno veliko nagrado. Izkazal se je novinec v rdečih barvah moštva iz Maranella, 22-letni Charles Leclerc. Monačan, ki mu je že v njegovi drugi sezoni v Formuli 1 pripadla vloga dirkača Ferrarija, kar se ne zgodi kar vsakemu, ki sede za volan dirkalnika. V sezoni 2018 je dirkal za moštvo Alfa Romeo Sauber, za letošnjo pa sta mesti zamenjala z veliko bolj izkušenim Fincem Kimijem Raikonenom. In dokazal je, da je Ferrari naredil pravo potezo. V skupnem seštevku je namreč zasedel četrto mesto in s tem prehitel Vettla, ki naj bi bil Ferrarijeva številka ena. Nemec, sicer štirikratni prvak Formule 1, je tako ponovno razočaral. Pred prihodom k Ferrariju so bila pričakovanja zanj ogromna, ni pa jih znal uresničiti. Je kriv zgolj slabši bolid (dirkalnik)? Kaj pa vem, Vettel je vse svoje štiri naslove osvojil pri Red Bullu, ko je le-ta imel daleč, ampak res daleč najboljši dirkalnik (to je bilo v sezonah 2010 do 2013). K Ferrariju pa Vettel bolj kot naslove prvaka prinaša sive lase vodilnim. Ničkolikokrat so ga že njegove napake stale dobrih uvrstitev, najbolj svež primer tega je Velika nagrada Brazilije, predzadnja preizkušnja sezone, ko je Vettlova napaka stala točk obeh dirkačev Ferrarija; Nemec je namreč med prehitevanjem svojega moštvenega kolega zadel, s tem pa poskrbel za to, da sta oba ostala brez točk; na 17. In 18. mestu.

Ferrarijeva sezona v eni sliki. (vir:motorsport.com)


Boji na sredini lestvice

S presenetljivim prestopom Daniela Ricciarda iz Red Bulla k Renaultu pred sezono si je slednji od nje obetal veliko, dobil pa malo. Avstralec italijanskih korenin je sezono začel katastrofalno, nič bolje ni šlo niti njegovemu moštvenemu kolegu Nemcu Nicu Hülkenbergu. Zaključila sta na 9. oziroma 14. mestu, najboljši rezultat edinega francoskega konstruktorja v karavani pa je bila stopnička tik pod odrom za zmagovalce – Ricciardo je VN Italije zaključil kot četrti. Soliden rezultat, a daleč od pričakovanj Renaulta. Mogoče je krivo to, da se Ricciardo še ni povsem navadil na novo vozilo, a realnost je taka, da Renaultov dirkalnik pač ni bil dovolj konkurenčen. Pred sezono so napovedovali boj za stopničke, na koncu jih je na konstruktorski lestvici prehitel še McLaren, ki prav tako vozi Renaultove motorje, kar je še toliko bolj zanimivo.

Skoraj vedno nasmejani Daniel Ricciardo v letošnji sezoni ni imel veliko razlogov za dobro voljo. (vir: motorsport.com)


Navežimo se kar na ekipo McLarena, ki je pozitivno presenetila, še posebej njihov dirkač Carlos Sainz. Španec je bil namreč najboljši med tistimi, ki niso najboljši. Če je ta stavek sploh logičen. The best of the rest je pojem, ki se je razvil zaradi dominance Mercedesa, Ferrarija in Red Bulla. To so tri najboljša moštva z najboljšimi dirkalniki in načeloma najboljšimi dirkači. Daleč za njimi pa naj bi bile vse druge ekipe. In tako pravzaprav tudi je. Sainz pa se je po težavah Red Bulla, ki jih bom omenil v nadaljevanju, prebil med najboljših šest dirkačev sezone. Poleg tega je prvič v karieri stopil na oder za zmagovalce, kot tretji je končal VN Brazilije. Tako je dokazal, da McLaren počasi stopa nazaj tja, kjer je že bil okoli leta 2008, ko je še slišal še na ime McLaren-Mercedes. No, mogoče ne povsem tja, se pa gibajo v pravo smer.

The best of the rest – Carlos Sainz in McLaren. (vir: Youtube)


Red Bull in menjava dirkačev

Precej težav so imeli pri Red Bullu. Prehod iz Renaultovega motorja na Hondinega sploh ni bila slaba poteza. Ali pa je zgolj Max Verstappen tako dober voznik, da tega nismo opazili. Sezono je končal kot tretji, za obema Mercedesoma. Verstappen je bil zelo konsistenten, samo dvakrat ni končal dirke, ko pa jo je, je vedno osvojil točke. Problem je bil drugi dirkač “rdečih bikov.” Sezono je na tem položaju začel Pierre Gasly, mladi Francoz ("mladi," pa vseeno starejši od Verstappena), ki se je sezono pred tem kalil pri Red Bullovem pomožnem moštvu, Torro Rossu. Gasly je sedel za volan zelo konkurenčnega dirkalnika, stopil je v čevlje Daniela Ricciarda, a se pod pritiskom ni znašel. Zdržal je le 12 dirk, s četrtim mestom kot njegovim najboljšim izkupičkom. Po VN Madžarske pa se je vodstvo Red Bulla odločilo za menjavo; iz Torro Rossa je v Red Bull napredoval Alexander Albon, Tajec, rojen v Veliki Britaniji, Gasly pa je nazadoval v Torro Rosso. Poteza se je Red Bullu precej izplačala; ne le da je Albon na naslednjih devetih dirkah nanizal osem uvrstitev med najboljših šest, ampak je tudi Pierre Gasly v slabšem Torro Rossu na VN Brazilije, ki sem jo že nekajkrat omenil, stopil na stopničke; v ciljnem “šprintu” je ugnal celo samega Hamiltona ter dokazal, da je motor, ki ga premore Torro Rosso, vsaj na ravnini še kako konkurenčen.

Albon (levo) in Gasly (desno) sta sredi sezone zamenjala barve polo majic. (vir: http://www.markingthespot.com)


Veliko več kot le šport

Ob vseh prehitevanjih, tesnih srečanjih in solzah sreče pa ne smemo pozabiti na tiste, ki sezone 2019 niso mogli pospremiti do konca. Tri dni pred uvodno preizkušnjo v Avstraliji je umrl 66-letni Charlie Whiting, direktor Formule 1, varnostni delegat in vodja tehničnega oddelka. Deloval je kot neke vrste sodnik tekmovanja. Pustil je velik pečat na veliko dirkačih in ljudeh, povezanih s formulo. Bottas je zmago na uvodni preizkušniji namenil prav njemu.


Nekaj več kot dva meseca kasneje se je poslovila verjetno največja ikona dirkanja. Ne zgolj formule, ampak dirkanja na sploh, Niki Lauda. Avstrijec, trikratni prvak, v spominu ne bo ostal zgolj zaradi svoje karizme, dirkaških sposobnosti ter pečata, ki ga je pustil na Formulo 1, pač pa zaradi nesreče v Nürburgringu leta 1976. Lauda je teden pred dirko pozival svoje sotekmovalce, da naj bojkotirajo VN Nemčije, saj naj proga ne bi bila varna. In, žal, se je to kasneje izkazalo za resnično. Lauda je dirko končal v plamenih, ki so mu na obrazu za vedno pustili sledi.


Je pa vsaj preživel to tragično nesrečo in doživel, pri svojih 70. letih, kar dolgo življenje. Te sreče pa ni imel 22-letni Francoz Anthoine Hubert, ki je bil 31. avgusta letos v tekmovanju Formula 2 na dirkališču Spa v Belgiji že v drugem krogu preizkušnje udeležen v hudi nesreči skupaj z Juanom Manuelom Correo in Marinom Satom. Hubert je v bolnišnici podlegel poškodbam, Correa je utrpel več zlomov, Sato pa le lažje poškodbe. Leto 2019 se bo v zgodovino tako vpisalo kot eno bolj tragičnih let, tako za Formulo 1 kot za Formulo 2.

Brez teh mož formula ne bo več to, kar je bila. (vir: www.reddit.com/r/formula1)


Hamilton proti rekordom

Lewis Hamilton je s sezono 2019 dokončno potrdil, da je en izmed največjih. S šestim naslovom prvaka (od možnih trinajstih v svoji karieri) je sedaj na drugem mestu večne lestvice. Pred njim je s sedmimi še vedno Michael Schumacher, ki pa je za teh sedem naslovov potreboval 19 sezon. Ali pa 16, če odštejemo tiste zadnje tri, ko je po nekaj letni odsotnosti prišel nazaj in ni bil pretirano konkurenčen. Ima pa Hamilton boljši odstotek zmaganih dirk, in glede na to, da je Britanec še vedno v dobrih dirkaških letih, se kaj lahko zgodi, da Schumacherjevih sedem naslovov kmalu ne bo več rekordnih. Ne bom se spustil v debate, kdo je večji, kdo je boljši, čas za to pride, ko se bo Hamilton poslovil od karavane.

Hamilton proslavlja svoj 6. naslov prvaka Formule 1 z britansko zastavo. (vir: www.bustle.com)


Hamiltonova sezona 2019 bo v anale odšla kot sezona z največ točkami v zgodovini. Zbral jih je 413, je pa statistika lahko precej zavajujoča, saj v vsaki sezoni ni enako število dirk. Letošnja sezona jih je imela 21, pred nekaj leti, ko je Vettel zmagoval v Red Bullu, pa zgolj 19. Pomembnejši je torej odstotek dobljenih točk v primerjavi z vsemi možnimi. Hamilton letos je zbral “le” 75.64% vseh možnih točk, v že prej omenjenih Vettlovih sezonah pa se je ta številka gibala celo pri 83%.


Kaj prinaša sezona 2020?

Prihodnja sezona bo še daljša od letošnje. Vsaj po številu dirk sodeč. Dirkači bodo merili moč 22-krat. Prvič v zgodovini bodo gume cvilile na Veliki nagradi Vietnama. Po več kot 30-letni odsotnosti pa se vrača še Velika nagrada Nizozemske na dirkališču Zandvoort. Poslavlja se VN Nemčije, ki je v letošnji sezoni postregla z eno najbolj zanimivih dirk. Nemški sponzorji so v zadnjih 15 letih v povezavi s Formulo 1 zapravili več kot 1,6 milijarde dolarjev, sedaj pa Nemčija ostaja brez dirke. Liberty Media, ki ima pravice za prenose dirk, zahteva, da morajo za pravico dirkanja na svoji progi organizatorji odšteti okoli 50 milijonov dolarjev. Letos je Hockenheim (dirkališče, ki je gostilo VN Nemčije) komaj da še uspel zbrati dovolj denarja za dirko, saj so mu pri tem pomagali številni sponzorji. Za prihodnjo sezono bo ta številka enostavno prevelika. Prihodki, kot so prodaja vstopnic, ne morejo pokriti vseh stroškov, tako da Velike nagrade Nemčije, vsaj do nadaljnega, ne bo.


Ekipe ostajajo enake kot letos, majhna sprememba je zgolj ime ekipe Torro Rosso, ki bo do nadaljnega poznana kot Alpha Tauri. Ime so dobili po Red Bullovemu istoimenskem modnem oddelku.

Nove barve ekipe Alpha Tauri. (vir: motorsport.com)


Tudi med dirkači ni veliko sprememb, a omeniti jih je treba. Pierre Gasly ostaja pri ekipi Torro Rosso, po novem Alpha Tauri, kjer je zaključil lansko sezono, prav tako pri Red Bullu ostaja Alex Albon. Robert Kubica se poslavja od Formule 1, pri letos poraznem Williamsu ga bo zamenjal Nicholas Latifi, novinec med elito, ki je letos vozil v Formuli 2 in osvojil končno drugo mesto. Med voznike pa se vrača Francoz Esteban Ocon, ki bo pri Renaultu zamenjal Nemca Nica Hülkenberga. Ta tako ostaja brez službe v Formuli 1 za prihajajočo sezono, kar je velika škoda, saj je Nemec v karavano prinesel veliko, pa čeprav mogoče rezultati tega niso kazali. Vprašanje je, če se še sploh lahko kdaj vrne med najboljše dirkače ali pa je bila letošnja sezona njegovo zadnje dejanje.

Dirkaška zasedba za sezono 2020. (vir: twitter)


Pogled v daljno prihodnost

Je pa naslednja sezona zadnja v dirkalnikih, kot jih poznamo. Za sezono 2021 je FIA (Mednarodna avtomobilistična zveza) namreč predstavila nove bolide.

Večja kolesa, bolj aerodinamična oblika, »halo« ostaja. To je dirkalnik za sezono 2021. (vir: formula1.com)


Takšne formule bi naj omogočile enakovrednost ekip in večje boje na stezi, kar dirkam Formule 1 v zadnjih letih manjka (vsaj taki so očitki večine), en izmed ciljev pa je tudi to, da ni nujno, da ima tisti, ki zapravi največ, tudi najboljši dirkalnik. Pomembneje je, kako je denar porabljen, kot pa koliko denarja je porabljenega. Poleg tega je po pravilih FIE prvič uveden tudi denarni limit, ki ga lahko ekipa na sezono zapravi: še vedno velikih 175 milijonov dolarjev. Vse to naj bi Formulo 1 ohranilo na mestu najelitnejšega dirkaškega tekmovanja na svetu, vsaj po besedah (in željah) vodilnih.

44 views