• Žan Černivec

Prigode strica Ernija

Pa je šel. Končno? Vsak nogometni sladkosned ima o tem svoje mnenje, bolj kot ne pa so si enotni navijači katalonske Barcelone, ki so odhod Ernesta Valverdeja čakali podobno, kot otročad tekom leta čaka Božička. Težko je oceniti, kaj se odvija v rdeče-modri kristalni krogli, dejstvo pa je, da je bilo spremembo čutiti v zraku. Rezultatski uspešnosti navkljub je bilo obdobje Valverdeja v več pogledih mučno, neprijetno in preprosto slabo. Pragmatik in večni taktik je Barci vzel znameniti slog, kar ga je teplo takrat in tam, kjer je najbolj bolelo.


Vir: Twitter


Taktika na taktiko na taktiko na…


Prvič. Ob pogledu nazaj na dvoinpolletno obdobje ne moremo mimo dveh dogodkov, ki sta Barco zgodovinsko zaznamovale. Back-to-back sramoti na odru največjih razsežnosti: Lige prvakov. Spomnimo, da je imela Barcelona v četrtfinalu 2018 proti Romi, prav tako pa leto kasneje v polfinalu proti Liverpoolu, pred povratnima tekmama debele tri zadetke prednosti. Dve nemogoči situaciji in dva čudeža. A največja absurdnost tega nogometnega »čudeža« je pravzaprav v tihi pričakovanosti nepričakovanega.


Glede na stanje v katalonskem gigantu torej ta čudežna preobrata (proti Romi in Liverpoolu) le nista tako spektakularna. Vendarle ni padla »velika Barcelona«. Ta je na igriščih že nekaj časa pogrešana in je »velika« le še v očeh naivnih navijačev, slepo očaranih z varljivimi rezultati.

Obakrat je prvo srečanje Barca odigrala doma. Rezultatsko je tekmeca obakrat odpihnila, a nogomet niso zgolj številke. Realno stanje na igrišču je zgovorno kazalo na podrejenost Barcelone v obeh primerih. Roma se je odpihnila kar sama, saj so si Rimljani zabili kar dva avtogola. Tudi lani so »Redsi« s hudim pritiskom že v kali zatirali Barcelonino igro. Katalonci so bili neprepoznavni. Zaznamovale so jih podaje pred svojim golom in velike težave v prehodu na nasprotnikovo polovico. Bolj kot ne slučajno je Barcelona po predložku s strani prišla do prvega, po zmedi v obrambi Liverpoola do drugega ter po mojstrovini Lionela Messija s prostega strela še do tretjega zadetka. A dejansko je bilo prvo polfinalno srečanje zgolj napoved nogometne lekcije, ki je šele prihajala. Napoved nečesa zelo velikega.


In če že iščemo vzporednice med obema katastrofama – taktična usmeritev Barcelone na obeh povratnih tekmah je bila milo rečeno tragikomična. Strateg Valverde je Barcelono, ki leta in leta slovi po dominantni, napadalni in poletni igri, osnovani s posestjo žoge, na hitro spremenil v »bunkersko ekipo«. Pardon, želel spremeniti. Ker Barca to enostavno nikoli ni bila in verjetno nikoli ne bo. Politika kluba igralce od malih nog uči tiki-taka filozofije, igre kratkih, hitrih podaj, Ernesto pa si je zamislil te »tehničarje« čez noč postaviti pred gol in upati. Dvakrat. V obeh primerih so Katalonci v obrambni postavitvi delovali smešno, naivno in otroško. Domači so jih z lahkoto odpihnili in zasluženo napredovali. Prerešetala sta jih Roma in Liverpool, ni pa dvakrat za reči, da bi Barco s svojo neznačilno taktiko neagresivnega nenapadanja žoge in čakanja na svoji polovici z nekaj sreče prerešetal tudi povprečen slovenski prvoligaš.


Jok in razočaranje na žalost preveč naivnih Barcinih navijačev sta bila torej povsem nepotrebna. Izpad Barcelone vsej čudežnosti in spektakularnosti navkljub pač ni bil izključujoč. Pod taktirko Valverdeja je Barcelona v minulih dveh letih in pol postala ekipa, ki bolj kot na svojo igro gleda na svoje nasprotnike. Prednjačile so taktične kalkulacije in prilagajanje tekmecem. To ni Barcelona.



Vir: EssentiallySports


Glede na celotno stanje v katalonskem gigantu torej ta čudežna preobrata le nista tako spektakularna. Vendarle ni padla »velika Barcelona«. Ta je na igriščih že nekaj časa pogrešana in je »velika« le še v očeh naivnih navijačev, slepo očaranih z varljivimi rezultati.


Tržnica


Drugič. Ne moremo mimo burlesk, ki jih je Blaugrana počela v prestopnih rokih v Valverdejevem obdobju. Seveda je za trgovanje primarno odgovorno vodstvo kluba, vendar pa je v navadi, da ima besedo tudi glavni trener. V skupno petih prestopnih rokih je Barcelona med drugim v klub pripeljala defenzivna vezista Paulinha in Artura Vidala, igralca na prelomu v trideseta, katerih slog igre bi zlahka označili za anti-barcelonski. Še zlasti Vidal velja za tehnično povprečnega, nekreativnega in borbenega. Kljub temu je v Valverdejem sistemu često dobival priložnost na mestu prednjega vezista. Tu so bili še izletnik Kevin-Prince Boateng in pa zgodbi zase: Phillipe Coutinho in Antoine Griezmann.

Podobno, kot da bi fant svojo punco, prevaral z neko premožno lepotico vročih oblin. In zdaj bi se, razumljivo, vrnil. Kako absurdno bi bilo, da bi se tisto prijazno in izdano dekle zlomilo in prevarantu le dalo še eno priložnost. Da, tako brutalno smešna in odvratna so bila poletna prizadevanja Barcelone za vrnitev Neymarja.

Coutinho je po svojih karakteristikah igralec, rojen za (nekdanji, originalen in ne Valverdejev) Barcelonin stil nogometa. Vseeno se v rdeče-modrem dresu ni proslavil. Deležen je bil toče kritik, ki pa so vsaj deloma neupravičene. Valverde je v svoji taktični zamisli Coutinha vztrajno postavljal na krilni položaj. Brazilec je v Interju, Liverpoolu, pa tudi v Braziliji dokazoval, da je igralec sredine igrišča. Playmaker, ki najbolje deluje, ko je stalno v stiku z žogo. Ker mu na Camp Nouu ni bila dodeljena takšna naloga, je izvisel, izpadel iz prve postave in trpel. Igralec svetovnega formata in 145 zapravljenih milijonov evrov je Valverde unovčil za gretje klopi.


Podobno je z Griezmannom. Za Francijo in v Atleticu je opravljal vlogo organizatorja napadalne plati igre. V tem aspektu preprosto briljira. Pa vendar je ta vloga v Barceloni nepreklicno rezervirana za Argentinca Lionela Messija. Griezmannu je torej spet preostalo mesto na krilnem položaju, kjer Francoz le stežka izkoristi ves svoj potencial. Ali z drugimi besedami: 120 milijonov evrov za izpolnjevanje nalog krilnega nogometaša, kar je na nekaj tekmah najmanj enako uspešno uspevalo tudi golobrademu najstniku Fatiju. Za nekoliko manjšo denarno vsoto.

Blišč je le blišč, in kot tak naj bi v svetu nogometa največ štel. A ne v Barceloni. To je klub s tradicijo navduševanja s slogom, kjer zmaga ni tako sladka, če ni dosežena na poseben način.

Trženje v tem obdobju je dajalo občutek, da Barcelona kupuje brezglavo in niti približno sistematično. Niso kupovali igralcev, ki bi se vklopili v sistem in koristili ekipi. Vse skupaj je dajalo vtis, da se na silo zapravljajo gromozanske milijonske vsote za plemenita nogometna imena. Kot da bi želeli umetno zadovoljevati navijače in jih s slepili pred dejansko nebogljenostjo na igrišču.


Argument k temu je tudi prizadevanje Barcelone za vrnitev Neymarja. Brazilec je Katalonijo zapustil zahrbtno. Odšel je za pariškim bliščem in arabskimi denarci, hkrati pa želel stopiti iz Messijeve sence. Po letih stagnacije v, če primerjamo z La Ligo, nekompetentni francoski ligi, si je Neymar zaželel povratka. Podobno, kot da bi punco, ki ga je podpirala in mu pomagala na njegovi poti, prevaral z neko premožno lepotico vročih oblin. In zdaj bi se, razumljivo, vrnil. Kako absurdno bi bilo, da bi se tisto prijazno in izdano dekle zlomilo in prevarantu le dalo še eno priložnost. Da, tako brutalno smešna in odvratna so bila poletna prizadevanja Barcelone za vrnitev Neymarja.



Vir: Mirror.uk


Podvigi


Tretjič. Naj bodo najlepše stvari na koncu. Za tisti sladki priokus, ki bo ostal. Verjetno bi osem od desetih naključnih navijačev Barcelone dejalo, da so se v preteklih dveh letih in pol najraje spominjali časov pred prihodom Valverdeja. A ni vse tako črno. Ernesto je s svojo taktično telovadbo uspel v Katalonijo pripeljati oba možna naslova španskih prvakov, poleg tega pa še po en španski kraljevi pokal in superpokal. Blišč je le blišč, in kot tak naj bi v svetu nogometa največ štel.


A ne v Barceloni. To je klub s tradicijo navduševanja s slogom, kjer zmaga ni tako sladka, če ni dosežena na poseben način. Zato to dejstvo, v sodelovanju z vsemi prej naštetimi, Ernesta Valverdeja skrajno in docela upravičeno postavlja pred zid. Tako lahko zaključimo, da je največji podvig za klub Valverdejev odstop z barke in z njim povezan prihod nekoga, ki daje upanje. Quique Setien je s svojim nogometnim ustvarjanjem v Betisu in Las Palmasu dokazal, da je diametralno nasprotje Valverdeja. Nekoliko neznano ime 61-letnika kot sladki priokus, ki zaenkrat še traja.








Slika z naslovnice: FourFourTwo

0 views