• Niko Hari

Privoščimo si NBA ekipe, prvi del

Dragi bralci. Preden na moj naslov pošljete pismo s sporami antraksa, naj vas opomnim, da je šport le postranska dejavnost, daleč izven domene mojih bednih šal. Zavedam se, da je večina ljudi, ki jih bom omenil, v svoji rani mladosti dosegla več, kakor bom jaz verjetno v celotnem življenju. Sedaj, ko smo zaključili formalni del, se naslonite, sprostite, odprite hladno pivo in uživajte. Vsaj dokler na vrsto ne pride vaše moštvo.

Užaliti nekoga je umetnost. Zavedam se, da me zavetje lastnega računalnika (in čudeža svetovnega spleta) brani pred rafalom udarcev, ki bi jih v moj ukrivljen nos namenili vsi tisti, katerih ljubljeno moštvo bom v naslednjih nekaj odstavkih vlekel skozi blato, privezal na sramotilni steber in jim slekel hlače. Da, tu sem, da vam uničim dan.

''The process''

Začnimo z nečim enostavnim: Philladelphia 76ers. ''Zaupajte procesu'' so trobili že od časov Sama Hinkieja. Izgubljajmo namerno, požrimo ves posmeh lige, gnev in šale pod pasom – za svetlejšo prihodnost, seveda. Res bomo klovni lige, vendar bo naše moštvo tisto, ki se bo zadnje smejalo. V teoriji bo morda res s pomočjo ''procesa'' nov največji dosežek te nikoli relevantne franšize kaj več od tiste precenjene zmage na krilih Iversona na prvi tekmi finala proti LA Lakersom in tandemu Shaq & Kobe leta 2001. Kako ubog moraš biti, da je sleherna zmaga največji ponos mesta že dve desetletji – tako kot vaš Mesija Allen Iverson, krepko prenapihnjena.

S pomočjo namernega izgubljanja je franšiza pridobila vrsto dobrih izborov na naboru, ki so jih pretvorili v organizatorja igre, ki žogo skozi obroč iz razdalje spravi samo na vsako polno luno (Ben Simmons), odličnega centra, ki pa je v svoji karieri več časa preživel na Twitterju kot na parketih košarkarskih aren (Joel Embiid) in vrsto nepomembnih igralcev, od Okaforja do Fultza – slednji je od same sile pozabil kako se meče žoga, njegova samozavest pa je ekvivalent moji, ko se pogledam v ogledalo.

To


Redkejših prizorov ni veliko.

Podpisali so Tobiasa Harrisa, sicer nadpovprečnega igralca, ki pa roko na srce ni vreden maksimalne pogodbe, ki jo dobiva. Njihovega franšiznega igralca Embiida je v ubogi vzhodni konferenci lahko pokrival ostareli igralec Bostona Al Horford, zato so se odločili, da iz ekipe odslovijo slehernega igralca, ki je sposoben zadeti za tri točke, Horforda pa podpišejo na nerazumno veliko pogodbo. V naslednjih desetih letih, ko (če) bo Simmons le dosegel kakšen koš iz več kot polmetrske razdalje, si ta franšiza lahko nadeja uspehov, kot je izpad v drugem krogu končnice.

Tudi kralj James vam ne more pomagati

Iz dežja pod kap pravijo. Selimo se v Ohio, kjer domujejo najbolj mizerne franšize vseh ameriških športov – govora je seveda o mestu Cleveland. Franšiza, ki je imela v zadnjih dveh desetletjih več sreče kot pameti na loteriji izborov, je v svoje vitrine uspela postaviti le eno trofejo. Sliši se absurdno, ko pa so v svojih vrstah imeli najboljšega košarkarja po Jordanu, Lebrona Jamesa (vsi Kobe fanatiki, ena majhna za vas). V njegovi prvi eri pri tem zavoženem ''klubu'' je bil verjetno njegov najboljši soigralec mož, ki je poskrbel za premnoge polomljene jezike: Žirdunas Ilgauskas. Po svoje je žalostno, da je to bil igralec, katerega dres so potegnili pod strop lastne dvorane, ko so upokojili njegovo številko.

Čeprav je bilo daleč od tega, da je Ilgauskas bil slab igralec, močno dvomim, da bi v katerem drugem moštvu dosegel upokojitev lastnega dresa. V sedmih letih, kar jih je Kralj preživel v svoji rojstni zvezni državi, je franšiza storila vse, da bi onemogočila veselje ob naslovu prvakov slehernemu navijaču. Kako nerelevantni so Cavsi, je postalo kristalno jasno, ko je James okrepil floridski Miami. Kot prvega so na naboru izbrali dragulj svetovne košarke, ki sliši na ime Anthony Bennet. Igralec, katerega sposobnosti so bile že v času nabora krepko precenjene, noben analitik na svetu pa ni pričakoval, da bo Bennet kot prvi izbor romal h Clevelandu. V svoji krstni sezoni je dokazal, kar so se bali vsi kritiki: igral je kot košarkar s klopi pri slovenskem drugoligašu.

Poleg omenjenega prvega izbora so Cavsi imeli toliko sreče, da so pred kraljevo vrnitvijo (pozdrav vsem oboževalcem Gospodarja prstanov) v naročje dobili še dva. Kyrie Irving je sicer bil odličen izbor, vendar sam ni zmogel pustiti vidnejšega vtisa v svetu košarke (kar se ekipnih uspehov tiče). Ko je James končal svojo floridsko avanturo, je spet napočila doba zmag v mestu porazov. Tretji najboljši izbor, Andrewa Wigginsa (najbolj precenjenega igralca vseh časov) so še preden si je nadel rdeče superge, poslali v Minnesoto, zanj pa dobili Kevina Lova, perspektivnega centra, katerega so v franšizi spremenili v ''catch and shoot'' šuterja, morda so mu tako celo uničili kariero, saj so ga zreducirali na višjega in manj zapečenega JR Smitha.

Ko smo že pri košarkarskemu akademiku in intelektualcu za ključne trenutke Smithu, naj vas spomnim, kdo je uničil sanje in upe vseh pristašev Cavsov. Smith in njegova zaključna ''akcija'' sta bila prvi žebelj v LeBronovo krsto z napisom: Pozdrav iz Oaklanda, z ljubeznijo, KD.

Spolzki kačon

Te hladnokrvne strupenjače imajo slab sloves že iz časov Biblijskih očakov, čeprav so skrbele le za zdravo prehrano potepajočih se v rajskih vrtovih Stare zaveze. Ponujeno jabolko je izkoristil tudi novodobni ''pesjan'' v očeh številnih ljubiteljev košarke, Kevin Durant. Z njegovo potezo (prestop v Golden State) bomo skušali na rob solza spraviti tako pristaše Oklahome. Pa kaj? Že že, tudi meni gre blazno na jetra, da je najbolj občutljiv ''mulc'' lige izbral linijo najmanjšega odpora in se pridružil že pred njegovim prestopom najmočnejši ekipi lige. ''If you can't beat 'em, join them.'' Če prizmo naracije košarkarske zgodovine osvetlimo pod drugačnim kotom, opazimo, zakaj Durant ni zdržal v druščini moštva Thunder.

Franšiza je na naboru izbirala sijajno, kaj sijajno, epsko! Trije bodoči najkoristnejši igralci lige so se moštvu pridružili v treh letih (James Harden, Russel Westbrook in naš podli fant, Durant). Kljub neverjetni bojni moči, je vojska iz Oklahome pokleknila vedno takrat, kadar je bilo najbolj pomembno. Po potezi stoletja, ko je KD tiaro najbolj bednega igralca spodnesel LeBronu Jamesu (podoben srd je doživljal, ko se je pridružil Miamiju), se je izkazalo, kako disfunkcionalna je dejansko Oklahoma. Še preden se je Durant poslovil, so bili preškrti, da bi plačali Hardnu tisto, kar si je zaslužil, menjali so ga v Houston, kjer je postal en najboljših napadalnih igralcev lige. Westbrook je ostal sam. Njegovi soigralci so se hitro morali privaditi na igro brez žoge, saj so jo v svojih rokah na tekmah imeli le redko. Stroj za trojne dvojčke je sicer pustošil po ligi, vendar so ti statistični uspehi bili napihnjeni kot moj deda po dobrem pasulju. V končnici se je izkazalo, da Westbrookovo soliranje pozna le en konec, ki v nasprotju z pričakovanji Američanov ni srečen, temveč klavren.

Bostonska čajanka

Bolje, da bi Danny Ainge vse zbrane nabore zmetal v morje, kakor so predniki v teh krajih naredili s čajem. Kljub skoraj maničnemu zbiranju ''assetov'' vsaj osebno Bostona ne vidim v igri za naslov s trenutnim kadrom, ki jim je na voljo. Genij, velemojster, um stoletja. Vsi ti pridevniki so se držali alfe in omege Celticsov, ko je drugega za drugim ''opeharil'' vsakega generalnega direktorja lige. Brooklynu so se smejali, ko jih je Ainge krepko potegnil za nos (menjava Paula Piercea, Kevina Garnetta in polovice ekipe zelenih za pol stoletja izborov Brooklyna), vendar danes Boston sicer ostaja močna ekipa z mladim talentom, a Netsi so tisti, ki bodo v naslednji sezoni, ko bo Durant okreval, veliki favoriti za NBA naslov.

Čez palec so Kelti naredili prav toliko slabih potez, kakor genialnih. Menjava za Irvinga jih je stala dragocene kemije na igrišču, podpis pogodbe z Gordonom Haywardom pa je bil vprašljiv še pred njegovo grozovito poškodbo, po kateri se nikoli ni zares vrnil. V času, ko bi moral Boston že zdavnaj kraljevati na vrhu vzhodne konference, ostaja franšiza tik pod vrhom že nekaj sezon, vse bolj pa izgleda, da najboljših ekip konference (Brooklyn in Milwaukee) ne bodo dosegli v tem obdobju. Kopičite še več izborov, morda bo komu v franšizi zrasel par draguljev in bo sprožil tako željeni ''win now'' mode.

Zaenkrat bo dovolj. Morda bomo komu zagrenili življenje še v kakšnem od naslednjih prispevkov, vendar me postaja že pošteno strah, da bi kdo vzel moje blebetanje preveč resno in mi dejansko katero primaže pod brado.

70 views