• Urban Kolman

Problematike reprezentančnega nogometa

Vse večkrat slišimo kako reprezentančni premor ubija klubski nogomet. O tem smo pisali tudi pri Republiki, a tukaj se bomo posvetili še dvema drugima aspektoma reprezentančnega nogometa, ki sta prav tako vse bolj očitna.


Problematika kvalifikacij in tekmovalnosti


Potrebno je spremeniti sistem kvalifikacij, saj so določene ekipe preprosto premalo kakovostne in so posledično tekme bolj kot ne brezpomenske. Temu smo bili priča na tekmi Anglije in San Marina, ko so Otočani z bolj ali manj rezervno postavo totalno deklasirali nasprotnika. Reprezentanc, kot je San Marino, je vsaj ducat, kljub temu da so nekatere očitno napredovale od dni, ko smo med tekmo s strani komentatorja slišali, da je številka 9 pri Malti poštar ali pa gradbenik. Napredek je bil viden že z uvedbo Lige narodov, kjer se za uvrstitev na prvenstva borijo enakovredne reprezentance. Podoben sistem bi bil primoran tudi v kvalifikacijah za evropsko/svetovno prvenstvo.


Več ne pomeni boljše


Tu pa pridemo še do ene težave, ki je vse bolj očitna. V tem primeru je to težava tudi na rokometnem prvenstvu. Evropa je v rokometu in nogometu bolj kot ne jasno daleč najboljša celina. A v obeh športih prihaja do konkretnih sprememb. V rokometu nas ekipe iz Amerik in Azije počasi, a vztrajno dohitevajo, v nogometu pa se evropske reprezentance očitno izboljšujejo. Seveda vsi v nebesa kujejo Brazilijo in do neke mere Argentino, a čeprav so te vsaj s strani igralskega kadra zelo nadarjene, v sami infrastrukturi in sposobnosti trenerjev z vsakim letom dokazujejo, da ta dva dejavnika nista na pravi ravni za resno tekmovanje z evropskimi reprezentancami. Tako je jasno, da kakršnokoli povečanje števila ekip na svetovnem prvenstvu ne bo le problematično, ampak bodo tekme skupinskega dela postale negledljive, saj že najboljše ekipe Amerik težko tekmujejo z evropskimi, kaj šele razne Paname in Gvajane.

















(vir: Bleacher Report)


Mladi igralci: prihodnost ali sedanjost?


Pred kratkim smo v Republiki imeli debato o obetavnih mladih igralcih in kaj je za njihov razvoj boljše. Nekateri so bili mnenja, da je za razvoj obetavnih igralcev bolje trenirati s člansko izbrano vrsto, kot pa igrati na prvenstvu U21, ki trenutno poteka. Ta argument je seveda neuporaben v reprezentancah kot je Norveška, kjer je jasno, da bosta 21-letni Martin Odegaard in 20-letni Erling Haaland ključna igralca članske izbrane vrste. A je še kako aktualen v angleški in španski, kjer igrata Jude Bellingham in Pedri. Obadva sta izredna talenta in dobivata priložnost na tekmah proti slabim opozicijam, a v tem tiči problem. Ko se nasprotnik in nivo tekmovanja izboljša, mladi igralci izginejo. Poleg tega to ni realen nivo za razvoj. Tako bi bilo bolje, da bi obadva še vedno igrala za mlajše selekcije in tam izstopala kot najboljša. Podobno so Francozi naredili s svojimi talenti, kot je Camavinga, ki bi si lahko zaslužil članski vpoklic, a prave priložnosti ne bi dočakal - in zato ga lahko trenutno gledamo na prvenstvu U21.


Seveda je pravilno, da so tisti, ki si zaslužijo vpoklic, tudi vpoklicani, a če je izbira med kvalifikacijam proti San Marinu ali prvenstvu U21, je odločitev jasna. Problematičen pa je tudi pogled, da si tako mladi igralci zaslužijo vpoklic na največja tekmovanja. Tu ni problem v njih, temveč v trenerjih, ki jih vpokličejo, a posledično zmeraj pustijo na klopi, saj jim ne zaupajo.

Leta 2006 so na svetovno prvenstvo Angleži vpoklicali 17-letni Thea Walcotta. Zelenice ni niti povohal, hkrati pa je vzel mesto Jermainu Defoeju, ki bi ob pomanjkanju alternativ v napadu bil realna opcija. Glavna krivica pa seveda leži na trenerju, ki je Walcotta vpoklical zaradi nabiranja izkušenj. Gledal je v prihodnost in ne v sedanjost, kar bi se znalo letos ponoviti, sploh z Bellinghamom. Tako se moramo vsi umiriti in spoznati, da imajo mladi talenti, če kaj na svoji strani čas in prisiljevanje jim dolgoročno lahko le škodi. In o tem dokaj dobro govori Walcottova kariera.


28 views0 comments

Recent Posts

See All