• Luka Skarlovnik

Prvič, drugič, golaso

Nogometni prestopi so na presenečenje mnogih že v polnem teku. Čeprav se udarni, večdesetmilijonski prestopi še ne dogajajo iz dneva v dan, glede na to, da je veliko državnih lig še v teku, je nekaj velikih pokov v nogometu že udarilo. Stanje nogometne tržnice je kljub temu še vedno pod velikim vprašajem. Zdi se, da so nekateri igralci svoje klube zapustili po izjemno nizkih cenah, sploh če za merilo vzamemo odkupnine zadnjih nekaj let.


Nekaj prestopov, ki so po posojah postali trajni, se vrti okoli velikih imen, a smo jih pričakovali. Mauro Icardi ostaja pri Parižanih, Alvaro Morata v »svojem ljubšem madridskem klubu«, Giovani Lo Celso pa končno postaja polnopravni član londonskega Tottenhama, čeprav še ni polnopravni član prve enajsterice. Potem je tukaj Hakim Ziyech, ki se seli iz Ajaxa v Chelsea, a za smo to vedeli že februarja.


Nekoliko večji zven, čeprav daleč od nepričakovanega, oddaja Leroy Sané, ki se (končno) seli k bavarskemu ponosu. Stopa v velike čevlje Arjena Robbena in Francka Riberyja, a že v Manchester Cityju je z zelo omejeno minutažo dokazal svojo kvaliteto. V oči bode le Sanéjeva odkupnina. Še pred kakšnim letom bi se ta najverjetneje gibala severno od 80 milijonov evrov, letos pa ni dosegla niti abrahamove številke. Seveda moramo upoštevati Sanéjevo poškodbo kolena, ki mu je odvzela velik del sezone, a vseeno se zdi, da je vreden več. Verjamem, da se Bavarcem smeji, saj bosta prihodnje leto »brzivlaka« Sané in Serge Gnabry obkrožala najverjetneje najboljšega napadalca letošnje sezone Roberta Lewandowskega.


TIMO WERNER

(vir: chelsea-news.co)

Prvi veliki pok je sprožil še en mladi Nemec, ki je za Leipzig na 34 tekmah Bundeslige mrežo zatresel kar 28-krat in dodal osem asistenc. Chelsea ga je odkupil za dobrih 50 milijonov evrov, kar se glede na izjemno sezono prav tako zdi nekoliko nizka številka. Werner je sicer najbolj učinkovit kot osrednji napadalec, a lahko igra tudi na krilu, kar londonskemu klubu odpira nove možnosti. Z dodatkom Hakima Ziyecha, ki ga odlikuje dober pregled igre, in vse bolj prodornim Christianom Pulišićem na drugem krilu, se Chelseaju odpira možnost za izjemno napadalno sezono. Werner pri svojih 24-letih sovpada z mladim moštvom, a dodaja nekaj izkušenosti na največjih odrih. Že zdaj spada med najboljše svetovne napadalce, ima nos za gol, a tudi občutek za žogo, ki doprinaša občasne asistence – kar je le voda na mlin Modrim, saj lahko po imenih sklepamo, da bo napadalna igra izjemno tekoča in všečna. Londončani so se tako izjemno okrepili.

Kljub dobremu začetku sezone se je napadalec Tammy Abraham v nadaljevanju nekoliko izgubil. Dokazal je, da lahko sije na največjem angleškem odru, ni pa še prepričal, da lahko to počne v klubu velike šesterice (čeprav jo bo kmalu treba preimenovati, glede na položaje klubov, ki bi naj spadali pod to nadpomenko). Werner je vidna izboljšava, ki bi glede na ceno lahko predstavljala veliko kupčijo – vseeno pa je potrebno počakati na začetek nove sezone, saj se je že veliko izjemno talentiranih posameznikov zlomilo pod pritiski in fizično naravo angleške Premier lige.


ARTHUR in MIRALEM PJANIĆ

(vir: twitter.com/bleacherreport)

Menjava, ki bega večino nogometnih navijačev. Čeprav uradno ni bila opravljena menjava, ampak je Arthur v Juventus odšel za okoli 75 milijonov evrov, Pjanić pa v Barcelono za dobrih 60. Ko potegnemo črto torej Arthur za Pjanića + dobrih 10 milijonov. V končni fazi sta osnovni ceni torej nepomembni, a vseeno se sprašujem, če je kateri od prisotnih nogometašev vreden takšnega denarja – sploh v primerjavi s preostalimi prestopi.


Če se najprej dotaknem Arthurja – res je, da v letošnji sezoni ni bilo opaziti vidnega napredka. Po drugi strani je treba upoštevati, da niti ni prejel prave priložnosti. Barcelona je letos izgubila kompas in nad vodo lebdi le, če uporabim najljubšo frazo urednika, zaradi »malega argentinskega božanstva«. Še večji razlog, da Arthur ni prejemal želenih minut na zelenici, je talentirani Frenkie de Jong, Barcina velika okrepitev, ki igra isti položaj in ima podoben stil igre. Vseeno je v dveh sezonah pokazal dovolj, da sklepamo, da se v pravih okoliščinah lahko razvije v nogometnega mojstra. Avgusta bo dopolnil šele 24 let in ima še ogromno prostora za rast. Tehnično močen Brazilec, ki na igrišču ogromno dela. In že na tem mestu lahko označim, da je Juventus vsaj na prvi pogled z veliko razliko zmagal to »menjavo«.


Barcelona… Kot navijač Reala sicer uživam v debaklih, ki se tam dogajajo, hkrati pa jih kot vsi njihovi navijači ne razumem. Po odhodu Neymarja so se začeli impulzivni nakupi v želji, da zapolnijo njegovo praznino, ki bi jo na dober dan lahko nadomestila le peščica nogometašev. Vrhunec so najverjetneje dosegli z nakupom Griezmanna, ki mu igra Barcelone ne ustreza, kar je vodilo do izgubljenih predstav, igranja izven položaja in sporov – na koncu pa ne gre odpisati njegovega odhoda letos poleti, najverjetneje za krepko nižjo ceno od nakupne. Če je Juventus Arthurjevo vrednost res ocenil na 75 milijonov evrov in bi Barcelona takšno vsoto zanj tudi prejela, bi glede na finančne okoliščine, ki jih je v svetu pustila pandemija, odločitev razumel. Z njihovo potezo pa so jasno nakazali v katero smer gredo – zmagati zdaj, ko je Lionel Messi še na vrhuncu svojih moči. Arthur bo do tam najverjetneje potreboval še nekaj let, Pjanićeva igra pa že vidno upada, a vsaj veš, kaj od njega dobiš.

(vir: reddit.com/r/Barca) Starost kadra Barcelone

Barcelona uničuje svojo prihodnost, da zmaga zdaj, čeprav s starostjo ekipe to niti približno ni zagotovljeno. Glede na situacijo v organizaciji pa so govorice o Messijevem razočaranju vse glasnejše, možnosti za njegov odhod pa nogometna javnost prvič v karieri pušča odprta vrata – čeprav vsi vemo, da se bo za takšno odločitev odločil le v primeru, da Camp Nou pogori do tal, s predsednikom Bartomeujem kot požigalcem. Nazaj k Pjaniću:


Ne gre zanikati, da je bil pred nekaj leti med najboljšimi veznimi igralci na svetu, a vidno upada v formi. Še vedno je vrhunski in Barcelona je v njem dobila dobrega nogometaša – glavni problem je kaj je v zameno poslala v Torino. Kot že omenjeno, s Pjanićem vedo kaj vsakodnevno dobijo. Je bolj zanesljiv kot Arthur, z nekoliko boljšim pregledom igre, a vprašanje, koliko časa ga bomo še lahko označevali za boljšega izmed dvojice. Glede na šestletno razliko v starosti menjava nima smisla. Poleg tega pa so po spletu takoj zaokrožile novice o Pjanićevih izjavah izpred nekaj let, ko je javno izrazil svojo podporo madridskemu Realu in idealiziral njihovega trenerja Zinedinea Zidanea.


Lahko se zgodi, da se bomo čez kakšno leto ponovno srečali v podobnem prispevku, z Barceloninim kabinetom polnim trofej, ko se bom moral popraviti in potezo Blaugrane označiti za genialno. A glede na trenutno situacijo in igro, ki sta jih tako kluba kot igralca prikazala na zelenicah, je vprašljivost menjave vse prej kot neupravičena.


ACHRAF HAKIMI

(vir: persemprecalcio.it)

Druga polovica El Clasica je (tokrat na mojo žalost) tako kot večni tekmeci poskrbela za udarno in vprašljivo novico. Ko je dortmundska Borussija podpisala pogodbo s Thomasom Meunierjem, se je začelo resno govoriti o Hakimijevem odhodu, čeprav se je večina sklepov zaključila pri tem, da se preprosto vrača iz posoje v »domači« Real Madrid. Vmešal se je Inter, ki ga je odkupil za 40 + 5 milijonov evrov, torej z možnimi dodatki. Hakimi spada med najbolj vroče desne bočne nogometaše, pri svojih 21-ih letih pa ima še ogromno možnosti za napredek – zato je njegova prodaja presenetljiva. Beli balet ga je želel v svojih vrstah, a naj bi prihodnjo sezono še igral drugo violino za Danijem Carvajalom, nato pa se ustalil kot prvi igralec na položaju. Hakimiju to razumljivo ni bilo po godu, sploh glede na izjemno sezono, ki jo je odigral v rumenem dresu Dortmunda. Izjemno hiter in napadalni bočni branilec seje strah s prodiranjem ob robu igrišča, a mu nekaj malega manjka v obrambnem smislu – zato najverjetneje odločitev Reala, da letos še ni pripravljen za prvo ekipo. Vseeno se porajajo vprašanja okoli dejstva, da se niso odločili še za enoletno posojo, pač pa za prodajo. Če se dotaknem Interja, pa lahko rečem, da je malo ekip, ki bi bile bolj ustrezne za Hakimijevo igro. Njihov trener Antonio Conte prakticira postavitev s tremi centralnimi branilci in »bočnima kriloma«, kjer bočna branilca delujeta izjemno napadalno. To je popolna igra za Maročana, saj lahko uspešno izkoristi svojo hitrost, ostre predložke ter sposobnost zaključevanja. Cena je ponovno nekoliko nižja, kot bi jo napovedali, tako da se ponovno poraja vprašanje stanja nogometne tržnice, ki bo letos več kot zanimiva. Hakimi bo v Interju zacvetel, v to ne dvomim. Vprašanje je, v kolikšni meri bo v takem sistemu napredoval obrambno, kar bi mu znalo povzročati težave ob morebitni spremembi sistema. Vseeno – Inter je dobil izjemno vročega mladega igralca, ki v njihovo igro paše kot roka v rokavico, po vrhu po znižani ceni. Ali pač?


Tržnica se pravzaprav še ni dobro začela, pa smo bili deležni že veliko zanimivih potez, kar nam daje upanje za zanimivo poletje. Kje bodo pristali nogometaši, kdo se bo okrepil in kdo izgubil? Na kakšnih finančnih temeljih stojijo moštva? Nogometni trg vedno postreže s presenečenji. In prav nepričakovano ustvarja največje valove, ki v prihajajoči sezoni predstavljajo največjo rušilno moč.

54 views