• Žan Černivec

R10 ali zgodba o večnem nasmehu in misli, kaj vse bi lahko bilo, če…

Updated: Mar 24

»Vse o življenju sem se naučil z žogo ob nogah,« je nekoč izjavil nogometni čarodej Ronaldinho. Z nasmeškom, kakopak, ki je bil in bo večno prisoten atribut na obrazu Brazilca. Podobno obrazno mimiko je prav on s svojimi vragolijami na nogometnih zelenicah znal priklicati tudi na obraze množic ljubljencev nogometa. Ker je skozi kariero, v kateri je kovčke selil od nogometnih titanov pa vse do indijskih (ne)nogometnih krajev, vedno vlekel isto rdečo nit. Igral je z veseljem. S famoznim nasmeškom in s tem delil radost po celem svetu.


Vir: Tes


Še danes velja za enega najbolj talentiranih igralcev v zgodovini. Nogometno znanje, ki ga premore Ronaldinho, je obsežno kot Pacifik, vseeno pa se mnogi strokovnjaki strinjajo, da »R10« ni izkoristil vsega potenciala, ki ga je imel. Napredek je zaviralo predvsem zasebno življenje Brazilca, ki je bilo v mnogih pogledih nešportno – polno zabav, pijače in deklet.


Ronaldo de Assis Moreira ali zgolj Ronaldinho (-inho je končnica, ki v Braziliji oz. v portugalskem jeziku pomeni pomanjševalnico. Ronaldinho torej pomeni mali Ronaldo) je bil rojen v Porto Alegreju, 21. 3. 1980. Morebitnemu začudenju navkljub, je res – Veliki Ronaldinho bo v teh dneh dopolnil šele 40 let. V zadnjih letih se je umaknil z aktualne nogometne scene, saj je zadnjo uradno tekmo odigral pred petimi leti, od »resnega« nogometa na najvišjem nivoju pa se je oddaljil pred okroglimi desetimi. A kljub umiku z zelenic priljubljeni »Ronnie« nikoli ni bil pozabljen.




Vir: Pinterest


Ronaldinho je ožjo javnost prvič metaforično »pocukal za rokav« pri 13 letih, ko je v lokalni tekmi s svojo ekipo zmagal s kar 23:0. »Ronnie« je zabil vseh 23 golov. Profesionalno kariero je začel v dresu Gremia, leta 2001 pa je svojo pot nadaljeval v Parizu. Vrhunski nastopi so zbudili zanimanje nogometnih elit – v glavni boj za Ronaldinha sta se zapletla Manchester United in Barcelona, ki je dobila bitko in Brazilca v svoje vrste pripeljala za 32,25 milijonov evrov. Samo za primerjavo: za približno tolikšno vsoto (brez bonusov) sta v zadnjem času prestopila denimo Givovani Lo Celso (Betis-Tottenham) in 20-letni Trincão (SC Braga-Barcelona, prestop bo realiziran poleti).


V prestolnici Katalonije je ostal 5 sezon, ki jih nesporno lahko označimo za vrhunec Ronaldinhove kariere. Nato se je prek epizod v AC Milanu, Flamengu, Atletico Mineiru, mehiškemu Queretaru in Fluminenseju naposled vrgel še v futsal – pri indijskem Delhi Dragons je preživel dober mesec indijske prvoligaške konkurence. Na 8 tekmah je zabil 16 golov. Mojster ostaja mojster.




Vir: FIFA.com


In preden se posvetimo grenkemu delu Ronaldinhove zgodbe, bomo ugriznili v najbolj sočni del. V tisti najlepši, tisti ki se ga najraje spominjamo. Tako nas je nenazadnje navadil. Navadil, da nogomet igramo in gledamo z nasmehom. Tako kot je to sam najbolje počel.


Dobitnik Zlate žoge za leto 2005 je ikona, ki jo človek težko sovraži. Je tisti igralec, ki ga gledalci zares gledajo z užitkom. Njegova igra je bila definicija brazilske »Joge Bonito«. S hitrostjo, kreativnostjo, vrhunsko sposobnostjo preigravanja, tehnično dovršenostjo in tudi cirkuškimi vložki. Z vsem tem je navduševal, temu pa dodajal še neverjetne podaje, učinkovitost pred golom in – ples. S tako znamenito sambo in gesto z dlanjo, pri čemer sta iztegnjena palec in mezinec, je okužil mnoge.




Vir: Football Bloody Hell


Prakticiral je dribling »elastico«, zabijal s »škarjicami«, poljubljal žogo, igral s peto, zabijal s 40 metrov, žongliral med tekmo, »lomil« branilce, streljal »s špico«, podajal brez pogleda, plesal in se smejal. Vedno. Je tudi edini po letu 1983 in Diegu Maradoni, ki so mu navijači Real Madrida na Santiago Bernabeu namenili stoječe ovacije. To se je zgodilo novembra 2005, ko je na El Clasicu praktično sam premagal »beli balet«. V tekmi, ki se je končala z 0:3 v korist Barcelone, je dosegel dva zadetka, javnost pa navdušil s fenomenalno predstavo, ki je šla v zgodovino. S preigravanji je poplesaval skozi obrambo Reala, še zlasti pa se je spravil na Sergia Ramosa, ki se je na tej tekmi zasmilil marsikateremu gledalcu.


O omenjenem El Clasicu je v svoji knjigi spregovoril tudi Andres Iniesta: »Nekaj dni pred El Clasicom me je »Dinho« pozno ponoči poklical. Dejal je, da se po koncu sezone seli v vrste Real Madrida. Ponudbe ni mogel zavrniti. Dodal je, da sem mlad in da ga bom jaz razumel. Prosil me je, da nikomur tega ne povem ter da mi zaupa bolj kot komurkoli. Naslednji dan sem na treningu čutil čudno atmosfero. Vsi so bili tiho in vsi so pozdravljali Ronaldinha kot nikoli prej. Ko je prišel dan tekme, nas je »Dinho« zbral v garderobi. Dejal je, da je nasprotnik težak, a da je v minulih dneh spoznal, da smo mi družina. Vsakega izmed nas je poklical in nam povedal, da odhaja. Nihče od nas ga ni izdal. Rekel je, da je spoznal, da smo raje pripravljeni trpeti v tišini, kot pa da bi izdali enega izmed nas. Zaključil je, da odidimo ven in jim odčitajmo lekcijo.«



Vir: Soccer Laduma


Razloge za neresnost v športnem smislu lahko iščemo v dveh glavnih dejavnikih, ki so vplivali na Ronaldinhovo zgodbo. Prvič - že pri osmih letih je izgubil očeta, ki se je utopil v domačem bazenu. Na Ronaldinhu je to pustilo močan vtis. Življenje je jemal kot minljivo stvar, ki pa jo je treba izkoristiti, dokler lahko. Zato se je Ronaldinho zabaval, užival, zapravljal, potoval, a hkrati tudi zamujal, nepravilno jedel in pil. S tem je užival življenje, a zapostavljal nogomet, kar se je poznalo na njegovih predstavah.


In drugič. Za njegov odklon je lahko kriva preprosto – motivacija. To je gonilna sila, ki je med drugim eden glavnih vzrokov za več kot desetletno neverjetno dinastijo nepopuščanja Lionela Messija in Cristiana Ronalda. To je sicer tema zase, a omeniti velja njuno neomajno slo po napredku. Ljudje smo pač (v glavnem) zasnovani kot bitja, ki si postavljamo osebne cilje, za dosego katerih se trudimo in odrekamo. In ko enkrat cilj izpolnimo, če sploh, nam motivacija pade. Ronaldinho je osvojil vse, kar v nogometu pravzaprav šteje – mundial leta 2002 na Japonskem in v Južni Koreji, Ligo prvakov z Barcelono leta 2005, poleg tega pa več državnih naslovov.



Vir: The Irish Sun


Za leto preloma lahko označimo 2006. 1. julija Ronaldinho v četrfinalni tekmi izgubi proti Franciji na svetovnem prvenstvu v Nemčiji. Poraz je bil zadnji žebelj v krsto že tako mizernim predstavam Brazilcev na prvenstvu, ki so na turnir vstopili kot glavni favoriti za osvojitev pokala. Z ubijalskim napadalnim kvartetom Ronaldinho-Kaká- Adriano-Ronaldo je Selecao turnir klavrno zapustil z zgolj 6 doseženimi zadetki na 5 tekmah. Kljub izpadu je Ronaldinho skupaj z Adrianom poletel v Barcelono in se zabaval po svoje – z zabavo, pijačo in dekleti. Vedno stroga brazilska publika je hudo razočarana pospremila polom ene najbolj talentiranih generacij v zgodovini. Nekateri so bes znesli tudi nad sedem-in-pol metrskim kipom Ronaldinha v brazilskem Chapecu.




Vir: The Left Winger - WordPress


Njegovo nonšalanco lepo prikaže propadla pogodba s podjetjem Coca-Cola. Dogovor v skupni vrednosti 750.000 ameriških dolarjev je propadel zaradi novinarske konference, na kateri je imel Ronaldinho pred seboj pločevinko konkurenčne znamke pijač Pepsi.


In še tako markantna nogometna zvezda je danes nikjer drugje kot v – zaporu. Z bratom Robertom je pristal za paragvajskimi zapahi, saj sta želela mejo prečkati s ponarejenimi dokumenti. Poleg tega je bilo pridržanih 57 posesti v lasti Ronaldinha zaradi neplačevanja davkov. Pred zakonom smo pač zares vsi enaki. A tudi rešetke niso spremenile Ronaldinha – še vedno igra nogomet ter: »Je tak, kot ga vidite na televiziji – vedno nasmejan!« kot je za lokalno radio postajo povedal direktor zapora.


Ronaldinhovo kariero bi lahko duhovito opisali tudi kot ljubljenje. Akt ljubezni se začne vzpodbudno in dokler traja, močno uživamo. Prav takšna je bila Ronaldinhova pot – kratka in sladka. Z večnim ugibanjem, koliko let uživanja več bi nam »Ronnie« lahko podaril, če bi vztrajal. Če bi želel, nenazadnje. A tak pač je. V prvi vrsti uživač – na nogometnem igrišču in izven njega. Vedno in povsod nasmejani zobati Ronaldinho Gaúcho.




Vir: Getty Images




117 views