• Žan Černivec

KOLUMNA: Kdor ne pride, ni Slovenc!


Vir: Andrej Petelinšek



Dragi navijač slovenske nogometne reprezentance. Da, ti! Kako, da nisi navijač? Seveda si. Še nedolgo nazaj, ko je imela Slovenija odprta vrata za uvrstitev na Euro, si bil vnet pristaš naše čete. A kot verjetno veš, je poletna »ekskurzija«, na tvojo veliko žalost, odpadla. V glavnem: z izpadom Slovenije iz kvalifikacij za Evropsko prvenstvo leta 2020 se tvoja izmena do nadaljnjega zaključuje, zato se boš v hladnih sredinih/nedeljskih ali katerih-koli-pač večerih lahko mirno vrnil v topel objem domačega fotelja, namesto da po nepotrebnem izzivaš prehlad na hladnem plastičnem stolčku Stožic. A ne sekiraj se, s tabo je še vsaj 10 tisoč drugih kolegov. Saj veš, kako znamo »MI SLOVENCI« stopit skupaj.

Tribune so polne le, ko se nam na vsake toliko let posreči povezati od dva do tri dobre rezultate. Takrat vzkali evforija, grebemo se za vstopnice, v medije pa po navadi privrejo tisti romantični stihi o Slovencih kot tako zelo povezanih in narodno zavednih.

Morda sem res pesimist. Po dolgem, zares doooolgem času, ko Slovenija nogometno končno spet vsaj približno živi in je na nivoju, ko je upanje na uvrstitev na veliki turnir zopet povsem realno, ko bi vsi Slovenci morali početi vse, da našim fantom uspe, se spravljam na vas. A mimo tega pač ne morem. Preprosto sramotno je, kar se dogaja. Polne Stožice jeseni – vse super. Kje pa ste bili prej? Kje ste bili, ko je reprezentanco vodil Kavčič? Kje ste bili, ko so te iste fante, na tekmah enako pomembnega leska, spremljale turobne prazne betonske tribune? Dovolil si bom, da vas razsvetlim: Nikjer! To si dovoljujem reči iz enega razloga: Tako jaz, kot kolegi iz uredništva, podpiramo slovenski nogomet. Pa tudi sam, če je bilo treba, sem odšel na stadion in si pogledal tekmo. In pel himno. Ker jo pojem v čast grba, zastave in fantov. In na to sem ponosen.


Zato se mi smilijo reprezentanti, kot sta denimo Cesar in Birsa. Po vsem, kar sta storila za reprezentanco, bi se jima lahko vsak Slovenec osebno poklonil. Vseh 2 milijona Janezev. Ne, namesto tega se je njuna pot končala s tektonskim aplavzom četrtinsko-polnih Stožic. Žal mi ju je. Tribune so polne le, ko se nam na vsake toliko let posreči povezati od dva do tri dobre rezultate. Takrat vzkali evforija, grebemo se za vstopnice, v medije pa po navadi privrejo tisti romantični stihi o Slovencih kot tako zelo povezanih in narodno zavednih. Ta je pa dobra!

Grb je grb. Je slovenski in je vedno sestavljen iz enakih barv, ne glede na selektorja.

In da bo ta še boljša: Ta bolezen se ne drži zgolj vas – Slovenski ultrasi – ampak tudi nogometašev. Jan Oblak iz slovenskih ust zadnje čase zopet izvablja vse mogoče presežnike. Se zanj morda spomnite, kje je bil še pred letom dni med reprezentančnimi akcijami? Seveda ne veste. Kako bi le vedli? Vse nas je tako zelo skrbelo, kaj se mu je zgodilo, ko je svojo odsotnost opravičeval s poškodbo. Potem pa smo vsi debelo pogledali že čez teden dni, ko je branil za svoj Atletico. Zdrav kot riba. In to je (ob odsotnosti Jokića), spoštovane in spoštovani, naš kapetan. In potem slišim ljudi (die-hard navijače, kakopak), ki ga branijo: »Prav je naredil. Pod Kavčičem je bila reprezentanca v razsulu. Na njegovem mestu tudi jaz ne bi prišel. Edino prav!« In podobne nebuloze. In zato je, tako kot je. Takih ne potrebujemo. Ne na tribuni, še manj pa na travi.


Grb je grb. Je slovenski in je vedno sestavljen iz enakih barv, ne glede na selektorja. Reprezentanca je selekcija najboljših nogometašev v državi. In reprezentančni nogomet je zelo specifičen. V klubih so igralci skupaj celotno leto, s pripravami in vsakodnevnimi treningi vred. Nogomet je bolj taktično naravnan in zato tudi bolj izpiljen. Izbrana vrsta ni skupaj veliko časa, marveč se fantje zberejo slab teden pred tekmo, po njej pa zopet razidejo. Prostora za taktiko je bolj malo, zato se tekme dobiva s srcem, željo in borbo. Zato tudi stalna ponavljanja selektorja Keka, da bo igral tisti, ki si bo bolj želel.


Res je, da Kavčič ni bil motivator, še manj psiholog. Zdelo se je, da tiskovne konference prežveči težje kot poraze. Kek v tem pogledu briljira. Uživa visoko avtoriteto, igralce pa na tekmo pripravi tako, da se borijo do smrti. Ker je to edini način. Tako nas je popeljal v Južno Afriko in tako nas bo, upajmo da, popeljal še kam.


In prav zaradi tega ne morem razumeti »navijačev« in Oblaka. Gledalci pridejo spodbujat in navijat. Igralec v reprezentanco pride s ponosom zastopat državni grb. Nihče ne pride nikomur delat usluge, reklame, niti nihče ne pride služit. Pride se trpet in krvavet. Prej, kot bomo to vsi skupaj razčistili, prej se bomo zopet veselili nove pravljice. In takrat bomo vsi rajali. Veste pa, da, tudi nasploh v življenju, uspeh ne pride sam od sebe. Stavim, da bi že jutri pošle vstopnice, če bi NZS objavil oglas, da se bo aprila Slovenija v Stožicah na prijateljski tekmi pomerila z Brazilijo. A ne gre tako zlahka. Brazilijo si moramo prislužiti. Vsi skupaj. Treba bo priti na San Marino, Latvijo ali druge eksote in, verjemite mi, Brazilija bo prišla sama od sebe.

Nihče ne pride nikomur delat usluge, reklame, niti nihče ne pride služit. Pride se trpet in krvavet.

Dokler pa tekme z outsajderji spremljam v družbi tri do štiri tisoč glave množice in poslušam nekaj v stilu: »Glej jih bedake, ki še plačujejo, da gledajo to žalost!« ne kupim nobene »evforije«. Ko pa bomo, ker verjamem in vem, da bomo, nekega dne spet spisali pravljico in se uvrstili na večje prvenstvo, pa bodo vsi pametni, kako so bili del te čudovite zgodbe. (zelo ciničen nasmeh)


Tako, to sem dal iz duše, zdaj pa vsi na tekmo! Kdor ne pride, ni Slovenc!

0 views