• Urban Kolman

Rokometna reprezentanca in prihajajoče evropsko prvenstvo

Updated: Nov 27, 2019

Naslednje leto nas že v januarju čaka evropsko prvenstvo v rokometu. Potekalo bo od 10. do 26. januarja in sicer na Švedskem, Norveškem in v Avstriji. Slovenija bo za razliko od drugih dveh ekipnih športov z žogo na tem prvenstvu sodelovala. Vendar, kaj lahko pričakujemo od naše ekipe.

















(Vir: facebook RZS)


Le dve leti nazaj smo, po neverjetnem preobratu v tekmi za tretje mesto, proti našim južnim sosedom Hrvatom osvojili prvo bronasto medaljo na svetovnih prvenstvih. Pred tem na takem tekmovanju nismo imeli sreče, leta 2013 smo v tekmi za tretje mesto izgubili prav proti Hrvaški. Na evropskih pa je zgodba nekoliko drugačna. Po letu 2004, ko je EP potekalo v Sloveniji in smo bili drugi (istega leta je Celje Pivovarna Laško osvojila tudi Ligo prvakov), so naše predstave na EP roko na srce pod pričakovanji. Leta 2014 se na prvenstvo sploh nismo uvrstili, od leta 2010 dalje pa smo le dvakrat prišli v glavni del tekmovanja. Na zadnjem EP so nam uvrstitev v play-off vzele sodniške napake, na sporni tekmi proti Nemcem.

Evropsko prvenstvo je sestavljeno iz treh delov in sicer uvodnega dela, kjer so štiri skupine v katerih so štiri ekipe in v vsaki skupini napredujeta dve ekipi v glavni del, kjer nastaneta dve skupini iz šestih ekip in prvi dve ekipi v skupinah nadaljujeta v play-off oziroma polfinale

Naša skupina na januarskem prvenstvu je dokaj ugodna, saj so naši nasprotniki Švedi, Poljaki in Švicarji. Realno je pričakovati borbo za drugo mesto s Poljaki, lahko pa presenetimo in smo prvi v skupini, kar pa bo zelo zahtevno, saj so Švedi eden izmed tihih favoritov za naslov, poleg tega pa so eden od treh gostiteljev prvenstva. Favoriti za končno zmago so tako kot zmeraj Danci, Francozi in Španci. (Po mnenju naših južnih sosedov so glavni favoriti oni sami, a če smo realni spadajo med tihe favorite).


Našo ekipo, kot najbrž veste vsi, že od leta 2015 vodi Črnogorec Veselin Vujović, ki pa se je znašel pod kritiko medijev in javnosti, saj je na tekmi Lige SEHA med svojim Zagrebom in nasprotnikom Meškov Brest svojemu igralcu, Slovencu Aleksu Vlahu, rekel: »Umri, je*em ti življenje, da ti je*em! Umri že enkrat, da te ne gledam več! Umri že enkrat!« Besede je obsodil tudi predsednik rokometne zveze gospod Franjo Bobinac in Vujoviću pokazal »rumeni karton«. Nekaj časa pa se je celo govorilo, da bo Vujović odšel iz mesta selektorja ter da bo njegov naslednik Talant Dušebajev, trener PGE VIVE Kielce, kjer trenutno igra naš reprezentant Blaž Janc in kjer vlogo pomočnika trenerja opravlja Uroš Zorman, trenutni pomočnik selektorja in bivši kapetan naše reprezentance.


Kljub trenju med trenerjem in vodstvom pa vse kaže na to, da bo Vujović obdržal svoj položaj in na prihajajočem prvenstvu vodil reprezentanco. Po prvenstvu pa se zna zgoditi, da bomo po petih letih spet videli menjavo na selektorskem stolčku, a kot je po srebrni medalji odbojkarjev dejal Vujović, upajmo, da bo trener iz tujine, saj so »slovenski trenerji preveč obremenjeni z osebnimi in internimi zadevami«.


Marsikdo je mnenja, da so Vujovićeve besede nesprejemljive in, da bi moral zapustiti reprezentanco, a hkrati je treba poudariti, da so najverjetneje najglasnejši kritiki tisti, ki nikoli niso bili v garderobi kateregakoli športa. Poglejmo samo primer, kaj je na košarkarski tekmi Fenerbahčeja, med minuto odmora nedavno naredil srbski trener Obradovič, ki je vsem igralcem povedal »naj se je*ejo«. Med igralci in trenerji so bile med tekmo že večkrat izrečene hujše stvari s to razliko, da jih nihče ni posnel. Vendar ponavadi velja, da kar se izreče v garderobi, notri tudi ostane, zato do zamer ne prihaja. Danes, ko pa je vse pod kamerami in, ko živimo v svetu, ki je iz dneva v dan bolj občutljiv in cenzuriran, pa ni nič čudnega, da so mediji in javnost iz muhe naredili slona.


Ob pogledu na slovenski kader je jasno, da je Vujović z izjemo kapetana Kavtičnika dodobra pomladil reprezentanco. Med starejše od trideset let spadata le član Barcelone Jure Dolenec in že prej omenjeni Vid Kavtičnik. Edina resna skrb, ki jo lahko imamo, je seveda višina naših igralcev, saj je ta v rokometu v zadnjih letih dobila dodaten pomen in si težko konkurenčen najboljšim, če nimaš visokih in močnih igralcev. Med našimi pa po tem, sploh na poziciji levega, desnega in srednjega zunanjega igralca, izstopa le Borut Mačkovšek.


V našo najboljšo sedmerico najverjetneje spadajo Blaž Janc na desnem krilu, Jure Dolenec kot desni zunanji igralec, Miha Zarabec kot srednji zunanji igralec, Borut Mačkovšek kot levi zunanji igralec, Darko Cingesar kot levo krilo, Matej Gaber kot krožni napadalec (Gaber je odpovedal udeležbo na EP, zaradi operacije dlani) in Urh Kastelic kot vratar. Tu pa jasen postane še en problem, saj je ob pomladitvi kadra postalo vidno, da imamo na določenih pozicijah resen primanjkljaj, kar se tiče kakovostnih menjav, medtem ko imamo na nekaterih zelo veliko kakovost. Med najbolj kakovostne gotovo spada desno krilo, kjer imamo poleg Janca tudi Marguča in Šoštariča. Tja bi spadal tudi krožni napadalec, kjer smo ob Gabru imeli Blaža Blagotinška, medtem ko razen Cingesarja na levem krilu prepoznavne kvalitete ni. Enako velja za pozicijo srednjega zunanjega, kjer se je po upokojitvi Marka Bezjaka odprlo mesto za novo rezervo Mihi Zarabcu. Najresnejša kandidata za to sta brata Sebastjan in Staš Skube, katerima pa selektor do zdaj ni bil ravno naklonjen. Drugi opciji pa sta Dean Bombač in Patrik Leban. Na ostalih pozicijah imamo samo solidne igralce kot so Mlakar, Cehte in Henigman, ki pa roko na srce ne spadajo med najboljše in bi deset let nazaj bili na obrobju reprezentance ali pa sploh ne bi bili blizu nje.


Zato lahko verjamem, da se na EP težko izognemo napredovanju v glavni del tekmovanja, kaj več od tega pa trenutno za reprezentanco ni realno oziroma bo veliko presenečenje. A to ne pomeni, da ne smemo upati na ponovitve predstav iz 2004 ali 2017, ko se je Slovenija borila za najvišja mesta.

0 views