• Luka Skarlovnik

Romanje Larrryja O'Briena

Los Angeles Lakersi so dobili svojega nasprotnika – v finalu se bodo pomerili z Vročico iz Miamija. Serija, ki obeta ogromno, bo deloma odgovorila na vprašanje zaokrožene ekipe proti nekaj superzvezdnikom. Če bi ponovno sestavljal eno meni tako priljubljenih lestvic najboljših košarkarjev (serije), bi prvi dve mesti z naskokom zasedel dvojec iz Mesta angelov (LeBron James in Anthony Davis), potem pa bi sledila vojska Miamijevih košarkarjev.

(vir: Twitter @Bosslogic)

(NE TAK FEJST) TRNAVA POTA

Če se na kratko ozremo po poteh, ki sta jih ekipi ubrali proti finalu, je definitivno večje presenečenje Miami, ki mu večina pred začetkom turnirja ni pripisovala resnih možnosti. V prvem krogu so dokaj pričakovano ugnali oslabljeno Indiano, ko so se v polfinalu konference srečali proti Jelenčkom (to pomanjševalnico so si zaslužili), pa so jih brez večjih težav – z dobro pripravljenim napadom in organizirano obrambo – ugnali v petih tekmah. Največji izziv so zagotovo predstavljali Kelti iz Bostona, ki so premogli tako kvalitetne posameznike kot družno igro, a ta preprosto ni bila dovolj – nekonstantnost njihovih predstav, ko so v posameznih četrtinah preprosto izginili - kar je načelo odnose med soigralci - je floridsko moštvo ponovno pripeljala do kraljeve serije.


Na drugi strani je imel Los Angeles sicer spoštovanja vredne nasprotnike, a jim (pričakovano) nihče ni povzročal večjih težav. Za Portland je bila že sama uvrstitev v končnico uspeh, eksperiment Houston Rocketsov, kjer je bil njihov center nižji od Lakersovega organizatorja igre, ni obrodil sadov; Denver v finalu konference pa je bil deloma izmučen in nekoliko oslabljen zaradi poškodb, verjetno pa celo nekoliko nedorasel nasprotnik Lakersom.

RAZLIČNA RECEPTA, ENA ŽUPA

Ekipi sta neverjetno različni. Moštvo iz Los Angelesa se bo v glavnem zanašalo na svoja najboljša igralca, ki sta že dokazala, da lahko ekipo lastnoročno pripeljeta do zmage. Pravzaprav je vprašanje tretjega najboljšega igralca Lakersov tudi v finalu še vedno v zraku. Pred sezono bi se najverjetneje ozirali po Dannyju Greenu, ki je v letošnji končnici daleč od upravičevanja naziva ostrostrelca. Kyle Kuzma in Kentavious Caldwell-Pope sta nekoliko nezanesljiva, a sposobna kvalitetnih predstav, medtem ko sta celo Dwight Howard in Rajon Rondo občasno prikazala prebliske svojih All-Star let. Že trener Frank Vogel je dejal, da je njihov tretji najboljši igralec odvisen od dnevne forme. Vse lepo in prav, če se kateri od njih tisti dan prikaže na parketu. Je pa res, da se večkrat zdi, da tretjega igralca sploh ne rabijo, saj sta LeBron James in Anthony Davis več kot dovolj, da ekipo mirno pripeljeta do zmage.


Miami ima po drugi strani širše jedro, na katerega se obračajo za zmago. V središču se nahajata Jimmy Butler in Bam Adebayo, zvezdnika, na katera se ekipa zanaša v ključnih trenutkih. Obkrožajo ju Goran Dragić, ki v letošnji končnici igra izvrstno in ekipi dodaja veteranske izkušnje, Jae Crowder, ki je letos že dokazal svoje strelske sposobnosti, ogromno pa dodaja tudi v obrambi. Duncan Robinson se je uveljavil kot en najboljših »tricašev« v ligi, čeprav občasno ne uspe zadeti niti bazena. Klop zaokrožujejo Tyler Herro - novinec, ki se ne boji velikih trenutkov, Andre Iguodala - superveteran in najkoristnejši igralec finala leta 2015, Kendrick Nunn – član prve peterke novincev in Kelly Olynyk ter Derrick Jones Jr., ki zapolnita omejeni vlogi, ki jima jih trener nameni.


TAKTIČNI DVOBOJI

Bitka trenerjev – Erik Spoelstra (Miami) proti Franku Vogelu (LA). Čeprav je slednji letos opravil izvrstno delo, mislim, da ta dvoboj z naskokom zmaga Spoelstra, ki velja za enega najboljših trenerjev v ligi. Finalni obračuni mu niso tuji – dvakrat je kot glavni trener že slavil, še enkrat pa je pokal Larryja O'Briena osvojil kot pomočnik trenerja, vse tri na klopi Miamija. Nad njim bdi še Pat Riley, ena od legendarnih osebnosti/trenerjev lige, ki je z Lakersi kot trener osvojil kar štiri prstane, enega celo kot igralec. Zdaj pri Vročici že vrsto let upravlja vlogo direktorja – kljub vprašljivim pogodbam po razpadu velike trojice pri Heatu nikoli niso »tankali« (namensko izgubljali za višje izbore na naboru), Spoelstra pa je vsaj po mojem mnenju vedno presegal pričakovanja, v končni fazi tudi letos.


Vogel se je zdel pred začetkom sezone vprašljiva odločitev, a je dobro navigiral med avtoriteto nad ekipo in osrečevanjem zvezdnikov, v glavnem LeBrona. Svoja najboljša trenerska leta je Vogel preživel v Indiani v prvi polovici prejšnjega desetletja, kjer je največ težav povzročal prav Miamiju in Spoelstri. Večjih uspehov še nima, a je iskreno presegel tudi moja pričakovanja, ko je Lakerse brez večjih turbulenc pripeljal do finala lige.


LeBron je štiri leta svoje kariere preživel na Floridi, pri svojem letošnjem nasprotniku. Poznanstva ostajajo – Spoelstra se bo tako nanj verjetno znal dobro pripraviti, kar jim ga lahko pomaga vsaj omejiti. Med Jamesom in Miamijem ne moremo govoriti o zamerah. V končni fazi so skupaj osvojili tudi dva naslova, a Riley ni bil nič kaj navdušen, ko se je LeBron odločil oditi, tudi vrniti se na Florido pred dvema letoma ni želel – na začetku svojega časa pri Miamiju pa je (kot zvezdniški igralec) želel, da Spoelstro Riley celo odpusti, tako da malo pritiska med nasprotnikoma letošnjega finala ostaja in organizacija iz vzhodne konference v dvoboj vstopa z vsaj nekaj čustvenega naboja – komu bo to pomagalo, bomo videli že danes ponoči.


Lakers se bodo v večini napadov zanašali na svoja zvezdnika, medtem ko bo taktično superioren Miami igral veliko bolj ekipno igro. In morda njihova glavna osredotočenost ne bo doseganje točk, pač pa ustavljanje oz. omejevanje Brona in AD-ja. Verjetno bodo to vsaj poskušali doseči z igranjem conske obrambe, ki se jim je izredno obrestovala proti Bostonu. A proti ekipi iz Mesta angelov je lahko cona izjemno dvorezen meč. Najlažje se jo razbije z doseganjem trojk, kar Lakersom sicer povzroča precej težav, saj lahko najdemo kar nekaj tekem, ko so njihovi strelci z razdalje pozabili kako žogo spraviti skozi obroč. Vendarle pa jim to odpira možnosti za doseganje visokega števila skokov v napadu. Na visokih položajih so Lakersi boljši, z bolj globokim kadrom. Pri uporabi conske obrambe se v dvoboju za skok večkrat znajdejo čisti »missmatchi«. In nekako lahko predvidevamo izidi skokov, če se bodo AD, Howard in JaVale McGee občasno borili proti Dragiću, Herru, Robinsonu in Crowderju.


(zgornji odstavek je nekoliko navdahnjen s strani prispevka na portalu The Athletic, upam pa, da se prevelikih vzporednic ne da vleči).


IGRALSKI DVOBOJI

Če se ekipna obramba ne izide, se bo igralo mož na moža. In tukaj pridemo do vprašanja, koliko so igralci Vročice sposobni zajeziti (v glavnem) LeBrona in AD-ja. Slednjega bo bržkone pokrival Adebayo, ki je letos eksplodiral v status – mislim da že lahko rečem – superzvezdnika. Je izjemno mobilen center, z dobrim pregledom nad igro in izjemno obrambo. A malo je stvari, ki jih dela bolje kot Davis. Ta je superioren v svoji napadalni igri, tudi obrambi. Je višji in močnejši kot Bam, ki ima na svoji strani hitrost. Ustaviti Davisa bržkone ne more, a če lahko omeji njegov vpliv na igro in ne dovoli nobene pošastne predstave, je storil že dovolj, celo ogromno. Bamov vpliv bo v veliki meri odvisen tudi od ekipe. Ker je navajen in primoran v raketi velikokrat pomagati soigralcem in prevzemati, lahko to ustvari veliko luknjo, ki jo bo AD znal izkoristiti. Adebayova naloga mora biti izključno Davis – in celotna ekipa se mora potruditi, da je lahko nanj v celoti osredotočen.


Drugi duel se bo odvijal z LeBronom. Njegovo igro lahko igralci Miamija vsaj v teoriji veliko bolj omejijo. V ospredje najprej pride seveda Butler, kar tudi drugi dvoboj ustvarja superzvezdniški. A na Jamesa čakata še vsaj dve imeni, ki sta ga vredni. Crowder je v seriji proti Milwaukeeju uspešno skrbel za Giannisa Antetokounmpa, na LeBrona pa vsekakor čaka tudi Iguodala, ki je nagrado za najkoristnejšega igralca finala prejel ravno zaradi obrambe nad Jamesom (roko na srce vprašljiva odločitev, glede na to, da je Bron v tistem finalu dosegal približno 36 točk, 13 skokov in 9 asistenc). Če jim ga torej uspe zmesti dovolj, da zmotijo njegovo navezo z Davisom, so storili že levji delež na poti do zmage.


Jasno je, da zvezdnikov iz Kalifornije ne bo mogoče zaustaviti. Mislim, da ne užalim nikogar, če trdim, da sta James in Davis daleč najboljša košarkarja na parketu. A Miami se je dokazal kot ekipa, ki se bori do zadnjega atoma moči, se ne preda in pusti vse na parketu. Kljub kar nekaj veteranom v vrstah floridske franšize so izkušnje najverjetneje na strani Lakersov, v glavnem zaradi Lebrona. Čeprav se največkrat govori o njegovih porazih v finalu, ne gre spregledati dejstva, da je zaigral že v več finalih lige NBA kot kar 27 franšiz. Ga lahko »ne več tako mlade« noge ponesejo do še enega prstana? Davis je verjetno najboljši košarkar, s katerim je zaigral. Vendarle pa jih čaka najboljši nasprotnik, s katerim so se v letošnji končnici spopadli. Nasprotnik, ki premore individualno kvaliteto, mentaliteto in ekipno igro potrebno za osvojitev naslova. Noči bodo dolge in polne košev. In mislim, da ni Slovenca, ki Dragiću ne bi privoščil težko prigaranega prstana.


Kam bo torej letos romal Larry O'Brien?

MOJA NAPOVED: LA Lakers 4 – 2 Miami Heat.

MVP FINALA: LeBron James.

33 views