• Niko Hari

Skopljen rdeči bik brez rogov

Bullse iz Čikaga v zadnjih letih lahko postavimo ob bok najbolj ubogim ekipam lige NBA. V prejšnjem mileniju je moštvo na krilih velikega Michaela Jordana šestkrat pod svojimi parklji poteptalo konkurenco, danes pa nekdaj razjarjeni bik premagan in bolan leži nekje v kotu hleva.


Mnogi za minule neuspehe in povprečnost Bullsov krivijo trenerja Jima Boylena, ki je večkrat dokazal, da ni iz pravega testa, da vodi moštvo lige NBA. Padla je tudi prva domina v procesu paničnega odpuščanja: svojo službo je pred kratkim namreč izgubil dolgoletni generalni direktor moštva Gar Forman (na različnih pozicijah v organizaciji je delal 22 let). Nihče ne bi bil preveč presenečen, če bi po sledeh Formana Illinois zapustil še Boylen.

Oktobra se je še zdelo, da lahko v šibki vzhodni konferenci Bullsi celo dosežejo mesto, ki vodi v končnico. Kmalu so tudi tisti največji optimisti med navijači kultnega moštva kot Esmeralda spregledali kruto resničnost. V enem tednu so izgubili proti sila šibkim Charlotte Hornets, za tem pa še proti klovnom lige iz New Yorka (v zadnji četrtini so po prednosti osemnajstih točk Bullsi Knicksom dovolili delni izzid 15 – 0).





Obrambno je moštvo iz Čikaga podpovprečno, v napadu pa strateg Boylen z rotacijami para živce vsem, ki jim Bullsi kaj pomenijo. Glavna kritika na Boylenov račun je bila predvsem nezmožnost utilizirati najboljša napadalna igralca Zacha LaVinea in Laurija Markkanena. Svoja najbolj produktivna igralca je trener na parket skoraj izključno pošiljal v tandemu. Prejšnjo sezono sta ravno omenjena košarkarja bila edini konstantni grožnji za nasprotnikovo obrambo – ker sta letos igrala izključno skupaj, je v času, ko sta sedela na klopi, v napadu dirigentsko palico imel Coby White. Sicer soliden igralec (novinec v ligi), ki pa v nobenem pogledu še ni dovolj kakovosten, da vodi napad NBA moštva. Če bi Boylen razdelil minute obeh igralcev skozi celotno tekmo, bi Bullsi vsekakor imeli veliko bolj konstanten napad.



Oglejmo si, kako so Biki od zadnjega prstana leta 1998 zaradi smole s poškobami, predvsem pa zaradi vodstvenih napak, od najbolj strašnega moštva pristali v družbi najslabših.



Jordanovo drugo slovo

Jordan: mož, mit in legenda. Po tem, ko je Chicagu prinesel tri zlate prstane, se upokojil in igral bejzbol, se vrnil in trikratni uspeh še enkrat ponovil, je številka 23 postala sinonim košarkarske nesmrtnosti. A po zadnjem naslovu prvakov NBA so govorice o koncu dinastije postajale vse glasnejše, te govorice pa so na žalost velikega števila oboževalcev košarke postale resničnost.


Mogočni Michael naslovov seveda ni osvojil sam. Mnogi pozabljajo, da je v drugem trojčku okoli sebe imel eno najboljših zasedb, ki so legendarnega košarkarja komplementirali:


Deklica za vse Scottie Pippen – eden najbolj podcenjenih košarkarjev vseh časov je bil Robin Jordanovemu Batmanu. Pod koši je na parketu nasprotnike ustrahoval podli fant lige Dennis Rodman, ki je tekmo znal odočiti brez doseženega koša. V času, ko met za tri točke niti približno ni bil tako pomemben, kot je danes, je Jordan ob boku imel enega najboljših ostrostrelcev vseh časov Stevea Kerra, na poziciji organizatorja igre pa je že v tisti eri igral za to pozicijo neznačilno visok košarkar Ron Harper (tudi danes veliko moštev kaže tendenco ''uporabe'' višjih igralcev na položaju organizatorja: Dončić, Simmons, James nenazadnje tudi Giannis, ki ima žogo v rokah več kot večina klasičnih ''playev''). Ne smemo pozabiti na enega najboljših ''roleplayerjev'' svojega časa, Hrvata Tonija Kukoča, ki je v končnici prispeval levji delež h končnemu uspehu. Moštvo pa ne bi nikoli doseglo legendarnih uspehov, če ne bi na klopi sedel ''zen mojster'' košarke Phill Jackson in njegov znameniti ''triangle offense''. Za dinastijo se gre zahvaliti predvsem tedanjemu skavtu in generalnemu direktorju moštva Jerryju Krauseu, ki se s kopico genialnih potez sestavil verjetno najboljše košarkarsko moštvo vseh časov.







Ko je sirena označila konec zadnje tekme finalnega obračuna 1998 se je dinastija podrla kot hišica iz kart. Prvi na listi odhajajočih je bil le nekaj dni po zadnji tekmi trener Phill Jackson, ki se z generalnim direktorjem nikoli ni razumel, še več, svoj odhod je večkrat tudi sam napovedal.

Njuno razmerje je bilo tako napeto, da Krause Jacksona ni povabil na poroko svoje pastorke, čeprav je vabilo poslal skoraj vsem ostalim v strokovnem štabu franšize. Tudi Jackson je rad pokazal, da ima svojega nadrejenega približno tako rad, kot imajo vegani radi lokalnega mesarja: v enem izmed intervjujev je dejal, da Krauseu ne namerava kupiti božičnega darila, saj naj ne bi prenesel svojemu šefu podariti karkoli vrednega.

Jordan je večkrat dejal, da v primeru Jacksonovega odhoda ne namerava več igrati za Bullse, zato je bilo le vprašanje časa, kdaj bo alfa in omega košarke zapustila mesto ob Michiganskem jezeru. Sicer je bilo na popolno implozijo čikaške ekipe potrebno počakati vse do januarja 1999 zaradi tako imenovanega ''lockouta'' (recimo temu spor med delodajalci in igralci). V skrajšani sezoni (50 tekem) so za Jordanom Bullse zapustili skoraj vsi igralci, ki so sestavljali šampionsko četo. Le teden po upokojitvi Jordana so moštvo zapustili Kerr, Pippen in Rodman. V seriji menjav so Bullsi izgubili vse, v zameno pa so dobili le enega igralca, ki je dejansko zaigral v rdečem dresu: Marka Bryanta. Hvala bogu, da je sezona 1999 trajala le 50 tekem, saj tudi največji mazohisti med oboževalci ne bi prenesli tako klavrne košarke kot so jo prikazovali njihovi ljubljeni biki (razmerje zmag in porazov 13 – 37).


Igralci, ki so prej prihajali s klopi, so igrali v prvih postavah, ''roleplayerji'', kot je bil Kukoč, pa so postali glavne zvezde moštva. Klavrna sezona, v kateri je za Bullse igrala vaška ekipa rekreativcev (v njihov resume je zapisana tudi tekma z najmanj doseženimi točkami v dobi štiriindvajestih sekund – 49), je moštvu prinesla prvi izbor na naboru 1999.



Krause je znova pokazal žilico za iskanje talentov. S prvim izborom so izbrali Eltona Branda, ki je bil večkratni ''all star'', kasneje pa še Rona Artesta (danes poznan kot Metta World Peace), kasnejšega najboljšega obrambnega igralca lige. O popolnem razpadu ne bi pisal, če bi se zgodba tu zaključila. Začetek konca je naznanila menjava Kukoča k Sixersom v Philladelphijo, ki je bil še zadnji relikt nekdaj šampionske dinastije. Vse komponente najboljše košarkarske ekipe na svetu razen Jordana je v Chicago pripeljal ravno Krause, vendar so čisto vsi Bullse zapustili v slabem odnosu z generalnim direktorjem.

V naslednjem letu so na naboru izbrali še Jamala Crawforda, legendarnega igralca s klopi, a pri Bullsih nikoli ni pustil pečata.


V naslednjih dveh letih so pri Čikagu igrali podobno slabo kot leto poprej – dosegli so 18, leto kasneje pa zgolj 15 zmag. Kljub novim igralcem so Biki ostali zanič, Brand in Artest pa sta svoja najboljša leta preigrala pri drugih klubih. Vse več je bilo izborov na naboru, kjer je Krause udaril mimo; pri igralcih, v katerih je opazil talent, pa je bil neučakan, saj jih je menjal, preden so se ti razvili.


Vrtnica upanja

Aprila 2003 je Krausea na položaju generalnega direktorja nasledil John Paxson, ki je prevetril vrste Bullsov in jih spravil nazaj v končnico. ''Jackpot'' je zadel leta 2008, ko je s prvim izborom na naboru izbral eksplozivnega organizatorja igre Derricka Rosea. Zakaj ''jackpot'', se sprašujete? Bullsi so tistega leta imeli pičlo 1,7 odstotno možnost, da dobijo prvi izbor na naboru. Leta 2009 je Paxson vodilni stolček prepustil pred kratkim odstavljenemu Formanu, sam pa je postal podpredsednik kluba.


Roseu je bilo usojeno, da legendarno franšizo popelje na pota stare slave. Začel je udarno: v svoji krstni sezoni je osvojil naziv novinca leta, 2011 pa je pri 22 letih postal najmlajši najkoristnejši igralec v zgodovini lige. Že v svoji prvi sezoni je Rose pokazal iz kakšnega testa je: v verjetno najboljšem prvem krogu končnice se je mlada čikaška ekipa pomerila z branilci naslova iz Bostona. Na debiju v končnici je Rose dosegel 36 točk in izenačil rekord Kareema Abdul-Jabbarja za največ točk v krstnem nastopu ''playoffa'', kar je bilo dovolj za zmago na prvi tekmi. Kar je sledilo, ni bil boj, temveč mesarsko klanje. Šest izrednih tekem je pokazalo, da je Rose nekaj posebnega, nekaj neverjetnega. Kljub temu, da so Bostončani na koncu premagali Bullse, si je košarkarski svet obetal novega zvezdnika.


Oglejte si celotno tekmo na tej povezavi



Kljub temu, da je naslednjo sezono Rose stopnjeval formo – v končnici je ponovno igral nerealno – je prav tako klonil v prvem krogu, tokrat proti Clevelandu in kralju Jamesu.


V sezoni 2011/12 je trenersko mesto je prevzel Tom Thibodeau, znan po svoji obrambno naravnani taktiki in špartanskem odnosu do igralcev. Obrambne sheme novega trenerja je najbolje znal izkoristiti Joakim Noah, ki se je razvil v enega najboljših obrambnih igralcev lige. Rose je igral najboljšo košarko kariere, z Noahom sta tvorila imeniten tandem, Bullsi pa so bili po koncu rednega dela najboljše moštvo lige. Skupaj sta igralca Bike popeljala do konferenčnega finala, a jima je nasproti spet stal James, tokrat v vrstah Miamija. Kljub porazu so oboževalci lahko le cedili sline ob misli na prihodnost.


Vse je kazalo na začetek nečesa čudovitega. Rose je v končnico naslednje leto prišel nabit z energijo, čeprav so ga skozi skrajšano sezono (ponoven ''lockout'') pestile manjše poškodbe.


Nova dinastija v Čikagu? Fortuna je z Bullsi, predvsem pa z Roseom, imela drugačne načrte. V zadnji minuti zadnje četrtine prve tekme končnice proti Philadelphii, ko bi Rose že zdavnaj lahko užival pod tušem a je vseeno igral*, se je odvrtel najbolj črn scenarij: Rose je po čudnem pristanku v prodoru pretrgal svoje križne kolenske vezi, pravljica se je končala v trenutku. Igralec, ki bi ga verjetno lahko postavili ob bok največjim, če bi ostal zdrav, je od takrat naprej postal le še senca samega sebe.


*Thibodeau je bil znan po tem, da je telesno ''uničeval''igralce, tudi ko to ni bilo nujno potrebno


Bullsom je kasneje uspelo razviti še enega odličnega košarkarja Jimmyja Butlerja, enega največjih garačev tega športa. Tudi njemu je z Bullsi uspelo priti v končnico, vendar nikoli niso bili resni kandidati za prstan. Po menjavi Butlerja v Minnesoto leta 2017 je še enkrat, tokrat zadnjič, potonila rdeča ladja. Od takrat Bullsi padajo v črno luknjo slabih predstav, slabih trenerjev in igralcev neuresničenega potenciala.

Kaj hočemo, tudi poškodbe so del športa in ena najhujših košarkarskih je uničila kariero mlademu igralcu, kultni ekipi pa želje po naslovu prvaka. Pred in po dobi Derricka Rosea so Bullsi bolj kot ne tavali v temi in z vrsto slabih odločitev sami sebi uničili možnosti za uspeh. Prihaja nova era, v kateri bi se ob menjavi trenerja lahko razvil tandem LaVine Markkanen – a kot vidimo, za ''rebuild'' po šampionski generaciji ni potrebno le veliko časa, strokovnega dela in treninga ampak tudi zdravje in obilica sreče na naboru.

Vir naslovne slike: ClutchPoints



71 views