• Samo Demšar

Stigma temnopoltega quarterbacka

Nobena skrivnost ni, da so temnopolti ali »obarvani« športniki (coloured, kot bi se izrazili v ZDA) dolgo čakali na svojo priložnost v ameriških profesionalnih športnih ligah. Čeprav je rasizem še danes ena od največjih težav v ZDA – dogodki v zadnjih tednih so to le ponovno potrdili preostanku sveta – se je stigma proti temnopoltim v 20. stoletju vendarle začela po malem zmanjševati. To je bilo razvidno tudi skozi šport. Najbolj znan primer temnopoltega športnika, ki mu je kot prvemu bila dana priložnost v profesionalni športni ligi, je zagotovo Jackie Robinson. Legendarna številka 42 je v MLB vstopila leta 1947.

Od leta 1997 je MLB v Robinsonovo čast upokojila številko 42.


V NBA, ki obstaja od leta 1946, so bili prvi kar trije – leta 1950 so v ligo prišli Chuck Cooper, Nat Clifton in Earl Lloyd. Sedem let kasneje je Willie O'Ree kot prvi temnopolti športnik stopil tudi na led v ligi NHL.


Danes se bomo osredotočili na četrto, a najuspešnejšo od velikih ameriških športnih lig – ligo NFL. V njej so že od samega začetka igrali temnopolti. V prvih letih obstoja (1920–1926) je v ligi igralo devet temnopoltih igralcev, a njihovo število se je postopoma zmanjševalo vse do leta 1933, ko v ligi ni bilo več nobenega temnopoltega. Trend se je, tako kot v ostalih ligah, spremenil po drugi svetovni vojni.


Danes NFL po odstotku temnopoltih športnikov izmed štirih največjih športnih lig zaostaja zgolj za NBA. A podrobneje si ne bomo pogledali vseh igralnih položajev, temveč zgolj najpomembnejšega, morda celo najzahtevnejšega v vseh ekipnih športih – položaj quarterback.


Vloga quarterbacka ni zahtevna zgolj zaradi fizičnega napora in dejstva, da skozi igralca teče praktično celoten napad ekipe – zahtevna je tudi zaradi dejstva, da mora quarterback voditi ekipo kot celoto in je obraz franšize. Vsega naštetega pa večji del obstoja lige NFL po mnenju vodilnih v franšizah ni bilo mogoče pričakovati od temnopoltih igralcev.


»Za temnopolte so mislili, da niso dovolj pametni, trpežni ali pogumni, da bi vodili,« so lani zapisali pri The Undefeated.


Na podelitvi nagrad NFL Honours 2019 je voditelj Steve Harvey z občinstvom delil zgodbo o Charlieju Wardu, temnopoltem quarterbacku univerzitetne ekipe Florida State. Ward je leta 1993 prejel nagrado Heisman za najboljšega študentskega igralca ameriškega nogometa v ZDA, istega leta pa je svojo univerzo popeljal tudi do državnega naslova. Kljub temu da je Ward v svojem zadnjem letu osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, ga v prvem krogu nabora lige NFL ni izbrala nobena franšiza. Ward se je zato odločil, da bo odšel v ligo NBA, kjer je igral 12 sezon kot organizator igre.


Wardova zgodba ni osamljen primer. Temnopolti quarterbacki, ki so imeli zelo dobre kariere na univerzitetnem nivoju, so mnogokrat ob prihodu v ligo morali spremeniti svoj položaj.


Lamarja Jacksona, trenutnega najkoristnejšega igralca v ligi NFL, ki je bil 32. izbor na naboru leta 2018, je veliko ekip videlo le v vlogi running backa ali wide recieverja, saj ima neverjetno atletsko sposobnost. Tega pa ne moremo pripisati zgolj stigmi, saj Jackson skozi univerzitetno kariero ni slovel kot natančen podajalec, kar je primarna naloga quarterbacka.


Vpliv 60-ih let in porast temnopoltih quarterbackov


Po turbulentnih 60-ih letih prejšnjega stoletja v ZDA so se spremembe začele kazati tudi v NFL. Leta 1974 je James Harris postal prvi temnopolti quarterback, ki je začel in zmagal tekmo v končnici.


Harris je kljub uspehu čez dve leti že sedel na klopi, takratni lastnik ekipe Carroll Rosenbloom pa je v izjavi za Los Angeles Times odločitev obrazložil, da je »položaj quarterbacka dovolj kontroverzen, ne da poizkušamo dodati še element barve kože«.


Že leta 1978 pa je sledil nov mejnik. Tampa Bay Buccaneers so postali prva NFL ekipa, ki je izbrala temnopoltega quarterbacka v prvem krogu nabora. To je s 17. izborom postal Doug Williams. Desetletje kasneje je Williams, ki je takrat igral za Washington Redskins, postal tudi prvi temnopolti quarterback, ki je osvojil Super Bowl – za nameček je bil razglašen za najkoristnejšega igralca tekme.

Williamsovo slavje po zmagi v Super Bowlu XXII.


Vseeno pa porasta temnopoltih quarterbackov ne moremo prišteti zgolj »progresivnosti« trenerjev in lastnikov. Eden od ključnih razlogov za porast temnopoltih quarterbackov je bil porast temnopoltih obrambnih igralcev, ki so bili zelo dobri atleti. Igralci, kot sta bila Lawrance Taylor in Charles Haley, so povečali potrebo po mobilnih in hitrih quarterbackih, ki se lahko sami rešijo iz nevarnih situacij.


Logična reakcija je bila večje število temnopoltih quarterbackov, a ti so bili videni predvsem kot »dual threat« – njihovo glavno orožje je bil tek, ne pa podaje.


Čeprav proces ni bil vedno linearen (omenjena zgodba Charlieja Warda je iz leta 1994), pa se je status temnopoltih quarterbackov skozi leta vidno izboljšal. V prvem desetletju tega tisočletja sta svoji ekipi do Super Bowla pripeljala še dva temnopolta quarterbacka (Steve McNair leta 2000 in Donovan McNabb leta 2005), v zadnjem desetletju pa je to uspelo še Colinu Kaepernicku, Russellu Wilsonu (2 x), Camu Newtonu in Patricku Mahomesu.



Temnopolti quarterbacki, ki so bili izbrani kot prvi na naboru


Michael Vick je leta 2001 postal prvi temnopolti quarterback, ki je bil izbran kot prvi na naboru. Čeprav je v svoji karieri zbral le dve zmagi v končnici in skozi vseh 13 let imel podpovprečen odstotek uspešnih podaj, velja za enega najbolj neustavljivih quarterbackov vseh časov (tako v ligi kot v računalniški igri Madden).

Vick leta 2006, ko je še branil barve Atlanta Falcons.


Zaradi njegove atletske sposobnosti je lahko pobegnil skoraj vsaki obrambi, za nameček pa je imel še zelo močno roko. A od večjega uspeha v NFL so ga oddaljile težave v zasebnem življenju – zaradi vpletenosti v pasje borbe in posledične zaporne kazni je Vick sezoni 2007 in 2008 v celoti izpustil.


Po Vicku so bili kot prvi na naboru izbrani še štirje temnopolti quarterbacki – leta 2007 JaMarcus Russell, leta 2011 Cam Newton in leta 2015 Jameis Winston. Russell je v NFL zdržal le tri sezone, bolje pa je šlo ostalima dvema. Za četrtim, Kylerjem Murrayjem, je šele ena, a zelo uspešna sezona.


Newton je podobno kot Vick veljal za izjemnega atleta, a mu je skozi celotno kariero manjkala natančnost pri podajah. Kljub temu je bil leta 2015 razglašen za najkoristnejšega igralca sezone, isto sezono pa je svoje Carolina Panthers popeljal v Super Bowl.


Winston v svojih petih sezonah v NFL še ni okusil končnice. Za njim je zanimiva sezona, saj je dosegel največ podajalskih jardov, a hkrati je bilo kar 30 njegovih podaj prestreženih – kar devet več od drugouvrščenega Bakerja Mayfielda.


Tako Newton kot Winston sta se po koncu sezone znašla brez ekipe. Winston je sicer prevzel vlogo tretjega quarterbacka pri New Orleansu, Newton pa je trenutno še vedno prost igralec.


Russell Wilson


Wilson, ki je v ligo prišel leta 2012 kot 75. izbor, je zagotovo najbolj podcenjen quarterback zadnjega desetletja. Kljub dobrim predstavam v univerzitetni ligi in njegovim dobrim atletskim sposobnostim je Wilson »padel« na naboru predvsem zaradi svoje višine.

Wilson je v svoji drugi sezoni postal prvak lige NFL.


»Če bi bil visok 1,96 m, bi bil verjetno prvi izbor,« je pred naborom leta 2012 zatrdil Chris Weinke, bivši NFL quarterback in predsednik akademije za razvoj igralcev IMG Academy.


Kljub svojim 1,8 m je Wilson dokazal, da več kot sodi v ligo. V svojih osmih sezonah s Seattle Seahawks ni izpustil niti ene tekme ter se je vsako sezono uvrstil v končnico. Čeprav je imel v prvih letih veliko pomoči – running back Marshawn Lynch, predvsem pa Legion of Boom – je v zadnjih letih bolj kot ne sam odgovoren za uspehe svoje ekipe.

Legion of Boom je vzdevek Seattlove legendarne obrambe, na krilih katerih so se tudi uvstili v dva Super Bowla. Legijo so skozi leta sestavljali Kam Chancellor, Bobby Wagner, Richard Sherman (vsi trije na sliki), Earl Thomas in drugi.


Wilsonove izjemne predstave v zadnjih letih so mu prinesle tudi status najbolje plačanega igralca v NFL.

Leto 2019 – leto temnopoltega quarterbacka


Status temnopoltih quarterbackov se dokaj linearno izboljšuje že leta, vrhunec pa je zagotovo dosegel v zadnjih letih. Za najkoristnejšega igralca sezone je bil pred dvema letoma razglašen Patrick Mahomes, ki ima potencial, da bo najboljši igralec in obraz lige še vsaj 10 let. Za nameček je bilo v končnici od skupno 12 quarterbackov kar pet temnopoltih – poleg Mahomesa so bili to še Deshaun Watson, Dak Prescott, Russell Wilson in Lamar Jackson.


V lanski sezoni so se še tri ekipe odločile za temnopolte quarterbacke – Arizona je s prvim izborom na naboru izbrala Kylerja Murraya, Washington s 15. Dwayna Haskinsa, po nepričakovani upokojitvi Andrewa Lucka pa je glavno vlogo pri Indianapolisu prevzel Jacoby Brissett.


V končnico so se tokrat uvrstili štirje temnopolti quarterbacki, za nameček pa so osvojili vse, kar se je osvojiti dalo. Murray je bil razglašen za najboljšega ofenzivnega novinca lige. Jackson je prejel nagrado za najboljšega igralca redne sezone. Fantastično leto pa je sklenil še Mahomes, ki je v zadnji tekmi sezone s svojimi Kansas City Chiefs osvojil Super Bowl, hkrati pa je domov odnesel še nagrado najkoristnejšega igralca tekme.


V letošnji sezoni bi lahko kar 10 temnopoltih quarterbackov imelo glavne vloge v svojih ekipah. Ob že naštetih bi poleg Tue Tagoviailoe, ki je kot peti izbor šel v Miami, lahko glavno vlogo v Los Angles Chargers prevzel veteran Tyrod Taylor (s šestim izborom so Chargers izbrali Justina Herberta, čigar usoda v prvi sezoni še ni znana). Dokaj kontroverzno so z 20. izborom Green Bay Packers izbrali rezervo Arronu Rodgersu, Jordana Lovea; vlogo rezerve pa bo v Philadelphii prevzel Justin Hurts, ki so ga Eagles izbrali kot 53. Omeniti moramo tudi dokaj izkušenega Teddyja Bridgewaterja, ki je letos prevzel vajeti pri Carolina Panthers.


Za razmislek


Kljub vse večjemu številu temnopoltih quarterbackov pa se ne smemo slepiti, da je s tem tudi konec problema.

Šele leta 2017, z nastopom Gena Smitha, so New York Giants postali še zadnja franšiza, za katero je tekmo začel temnopolti quarterback.


Tematika temnopoltih quarterbackov je postala vroča tema pred nekaj tedni, ko je quarterback Houston Texansov Deshaun Watson razkril, da ga pred naborom leta 2017 franšiza Chicago Bears ni nikoli kontaktirala, čeprav je krvavo potrebovala quarterbacka.

Tako se je Watson odzval na komentar "strokovnjaka" Douga Gottlieba.


Chicago se je namesto Watsona (ali Mahomesa, ki je bil prav tako na voljo) odločil za belopoltega Mitchella Trubiskyja. Čeprav se je slednji (predvsem po zaslugi trenerja Matta Nagyja) enkrat uvrstil v končnico, je postalo jasno, ne le da Trubisky nikakor ne bi smel biti drugi izbor nabora, temveč da ni niti slučajno tako dober kot Watson (kaj šele Mahomes).


Kljub nekaterim pozitivnim kazalcem je jasno, da ima liga NFL pred sabo še dolgo pot na področju vključevanja temnopoltih. Poleg položaja quarterbacka je velik primanjkljaj predvsem pri glavnih trenerjih ekip – le trije (Brian Flores, Mike Tomlin, Anthony Lynn) od 32 glavnih trenerjev so namreč temnopolti. Še huje je, ko pogledamo lastništvo ekip – NFL namreč nima niti enega temnopoltega lastnika franšize, kar 30 pa jih je belopoltih.


Velik razkorak je tudi v komentatorskih vlogah. Čeprav je že več let več kot dve tretjini igralcev temnopoltih, pa temnopolti le redko dobijo službo kot komentator ali strokovni komentator – leta 2018 je bilo temnopoltih v komentatorskih vlogah le 19 odstotkov (48 od 251).



Anthony »Booger« McFerland je eden redkih temnopoltih komentatorjev v ligi NFL, a njegove slabe in očitne izjave so mu v ZDA prinesle podoben status, kot ga v Angliji s svojimi »analizami« uživa Michael Owen. (vir slike: BroBible)

Če povzamemo – stvari, ki so jih skozi zgodovino očitali temnopoltim quarterbackom, danes ne moremo več posploševati.


Čeprav lahko pri vseh temnopoltih quarterbackih, ki so bili izbrani kot prvi na naboru (z izjemo Murraya), pod vprašaj postavimo njihove razsodbe na igrišču (in izven njega), to postaja bolj izjema kot pravilo.

Wilson je glede na odraslost in zmožnost vodenja ekipe v samem vrhu lige NFL. Enako lahko rečemo tudi za Prescotta, ki je sicer veliko slabši kot Wilson, odraslost in zmožnost vodenja pa krasi tudi Watsona, Mahomesa...


Prav tako lahko ovržemo mit »dual threat« quarterbackov, saj so Wilson, Mahomes in Bridgewater dokazali, da lahko zmagujejo »from the pocket«, torej se jim za uspeh ni treba zanašati na hitrost in izmuzljivost.


Uspeh, ki ga trenutno v NFL doživljajo temnopolti quarterbacki, bo služil za zgled in motivacijo prihodnjim generacijam, ki bodo vstopili v ligo v naslednjih letih. Na krilih Mahomesa, Jacksona in Watsona je prihodnost temnopoltih quarterbackov svetlejša kot kadar koli v zgodovini lige NFL.


Vir naslovne slike: The Ringer