• Luka Skarlovnik

Sveta trojica

(KOLUMNA)

(vir: metro.co.uk) Nadal, Đoković in Federer

Roger Federer, Rafael Nadal, Novak Đoković. Včasih se sprašujem, če se zavedamo, da smo blagoslovljeni živeti v najmočnejši eri tenisa. V nedeljo je potekal finale francoskega Grand Slama. Par, ki si je stal nasproti, je bil že velikokrat viden. Spet smo gledali dvoboj velikanov, kjer je pokal ne glede na zmagovalca romal v roke posameznika, ki mu lovorike niso tuje. In nekako se zdi, da zaradi njihove petnajstletne dominacije izgubljamo celotno teniško generacijo.


Večino svojih karier so si stali nasproti, pa vseeno zasedajo prva tri mesta po osvojenih Grand Slamih. Trije izmed najboljših, ne izgleda pa, da se bo njihova dominacija kaj kmalu končala. Rafael Nadal ima od minulega vikenda dalje že 13 osvojenih Roland Garrosov. Francija ima španskega kralja. Na pesku je skoraj nepremagljiv. Đoko in Federer, slednji se zaradi emša počasi upočasnjuje, jih redno pobirata na vseh frontah, razen na pesku. In že pred začetim turnirjem se mi zdi, da je bazen možnih zmagovalcev hudo majhen. Med letoma 2004 in 2019 so omenjene legende pobrale kar 54 od 64 odigranih turnirjev za Grand Slam. Bolano. Nova generacija svetovnega tenisa pa se posledično ne uspe dokopati do uspehov, kar jih kljub talentu meče v skupino pozabljenih. V vseh športih na koncu štejejo le rezultati.


Mogoče ni fer pisati o tem, da bi morali kaj osvojiti, nenazadnje so vsi trije naslovniki članka pač najboljši. A zdi se, da Stefanos Cicipas, Daniil Medvedev, Denis Shapovalov, Andrej Rublev, mlada garda svetovnega tenisa, izgubijo že pred začetkom dvoboja. Zaradi spoštovanja, mogoče celo strahospoštovanja pred nasprotnikom. Občasne vrhunske poteze in mlade noge se ne uspejo kosati z večletnimi izkušnjami. In če bi jim le uspelo premostiti mentalno oviro, stati nasproti velikanu; če bi jim uspelo ohraniti mirne živce – mirno roko – da premostijo eno izmed ovir, ki jim stojijo na poti do veličine, bi se pokrajina svetovnega tenisa spremenila. Šampionske izkušnje vodijo do šampionske miselnosti. Pri nekaterih se ta spremeni v lenobo, ko so osvojili svoje cilje, pri večini tistih »pravih« prvakov pa je to prilit bencin na željo po zmagi. Obsedenost z doseganjem višjih ciljev. Talent proti Federerju, Nadalu in Đokoviću ni dovolj. Niti trdo delo. Upal bi si trditi, da so lahko veseli že, če se jim v obeh kategorijah približajo. Ogenj in želja morata biti večja. Ne smejo si dopustiti, da si veliki trije bolj želijo osvojiti svoj 20. Grand Slam kot oni prvega. Ne smejo podleči pritisku.


Je pa to lažje reči, kot storiti. Sveti trije kralji so preprosto najboljši. Doživeli so že situacije, o katerih večina le sanja. In konec koncev bo potrebno tudi nekaj sreče, če želiš katerega vreči s prestola.

17 views