• Samo Demšar

Svetovni dan snega ali dan spomina na sneg

Čeprav se imamo Slovenci za smučarski narod, se sam nikoli nisem preveč želel ukvarjati z zimskimi športi. Verjamem, da so tudi med vami taki, ki jim smučarski čevlji ali drsalke niso vzbujali nepopisnega navdušenja. Tudi kepanje s prijatelji, čeprav zelo zabavno, ni bila ena od mojih pogostih zimskih dejavnosti. A kljub temu, da od snega skoraj da nisem imel nobene koristi (oboževal sem in še danes obožujem kidanje snega), smo si po mojem enotni, da malo stvari premaga pogled na zasnežene ceste, polja in drevesa, s skodelico toplega čaja v roki. V zadnjih letih je takih trenutkov vse manj; predvsem letošnjo zimo se počutim kot Frodo in Sam v Kraljevi vrnitvi, ko se na Gori Pogube nista več mogla spomniti okusa jagod ali dotika trave.


A dovolj o estetskih pomanjkljivostih (ne)zapadlega snega. Bolj pametno bi se bilo vprašati, kakšne posledice bo to pustilo na naših življenjih ter predvsem posledica česa so manjše količine snega v zadnjih zimah. Odgovor na slednje vprašanje je povsem preprost in večini že dobro znan: globalno segrevanje. Nočem trditi, da bo zaradi vse toplejšega ozračja sneg že prihodnje leto izginil. Ena od posledic segrevanja ozračja so tudi bolj ekstremni vremenski pojavi, kar seveda zajema tudi ekstremne snežne viharje. A v tem prispevku se bom osredotočil na posledice pomanjkanja snega za prirejanje zimskih športnih prireditev.


Pretekli konec tedna se je moški del svetovnega pokala v alpskem smučanju mudil v švicarskem Wengnu. Proga na gori Lauberhorn velja za najhitrejšo in najdaljšo preizkušnjo v svetovnem pokalu, a je letos organizatorjem zaradi vremenskih težav ni uspelo izvesti v njeni celotni veličini. Z vremenskimi težavami pa ne mislim na meglo ali veter, temveč na pomanjkanje naravnega snega ob progi (kljub visoki nadmorski višini). Vsi, ki smo v dopoldanskih urah prejšnjega petka spremljali kombinacijski smuk, smo ob progi ter v dolini lahko opazili veliko travnatih predelov. Organizatorji so za namen slalomskega dela kombinacije celo razmišljali, da bi sneg na progo uvažali s helikopterjem, kar pa na koncu le ni bilo potrebno.
















Nazorna slika proge (in predvsem okolice) med vožnjo Matthiasa Mayerja na smukaškem delu petkove alpske kombinacije v Wengnu. Sneg, ki ga vidite, je skoraj v celoti umeten (vir: posnetek zaslona videa FIS)


V noči po kombinacijski preizkušnji je sicer zapadel sneg, a organizatorjem snežne površine ni uspelo zadostno utrditi, zato so se smučarji tudi za opevani smuk morali pomeriti na skrajšani progi. Naslednji dan pa smo lahko bili priča še slalomski preizkušnji, datum pa ne bi mogel biti bolj primeren. Tekma se je namreč odvijala v nedeljo, 19. januarja – ta dan je Mednarodna smučarska zveza namreč letos izbrala za 9. mednarodni dan snega.


Prav v Wengnu so leta 2017 morali tekmo odpovedati zaradi 40 cm novega snega in močnega vetra. Ironično je tudi leta 2017 organizatorje v Wengnu (in po večini prizorišč svetovnega pokala v Alpah) najbolj skrbelo pomanjkanje snega, saj je bila to po količini snega najslabša zima od leta 1864.


















Švicarski Davos leta 2015 (vir: phys.org)


Pomanjkanje snega tako ni nov problem, z njim pa se bodo zimski športi (in ves svet) soočali še dalj časa. Po raziskavah švicarskih Inštituta za raziskovanje snega in snežnih plazov (SLF) in CRYOS Laboratory at the École Polytechnique Fédérale bi lahko do konca stoletja Alpe izgubile 70 odstotkov snega; če pa bi nam z hitrimi ukrepi uspelo doseči, da se temperature do konca stoletja ne dvignejo za več kot 2 °C, bi se količine snega v tem obdobju zmanjšale za 30 odstotkov.


Zaradi pomanjkanja snega se vse več prizorišč in tudi navadnih smučišč zateka k tehnologiji, se pravi k umetnemu snegu. Proizvodnja tega je sicer draga, saj zahteva velike količine vode in elektrike, s sabo pa prinese tudi druge nezaželene posledice, ki smo jim prav tako bili priča na že omenjeni švicarski progi. Sezono sta po prvem treningu smuka na Lauberhornu zaradi poškodbe morala zaključiti Švicarja Kohler in Kryenbuhl. Slednji je na prejšnji smukaški preizkušnji v Bormiu nepričakovano celo dosegel drugo mesto. Ob tem je Siegfried Voglreiter, glavni mož podjetja Fischer za spletno stran EN24.com izrazil skrb, da bo v prihodnje prišlo še do več podobnih poškodb med smučarji: »Zime s tako malo snega so morilske. /.../ Umetni sneg je izredno agresiven in tveganje poškodbe je posledično visoko.«


Da ne bomo pri tem globalnem problemu ostali zgolj v švicarskih Alpah, smo se odločili situacijo tudi lokalizirati. Zato smo stopili v stik z organizatorji Zlate lisice, katere 56. izvedbo bodo 15. in 16. februarja spet priredili na Mariborskem Pohorju.


Na naša vprašanja je odgovarjal Uroš Mencinger, vodja press centra Zlate lisice.


Ste imeli v zadnjih letih z organizacijo težave zaradi pomanjkanja snega?

V 56 letih se je morala Zlata lisica devetkrat seliti iz Maribora, po enkrat v Bad Gastein in na Jahorino, sedemkrat pa v Kranjsko Goro. V zadnjem desetletju je bilo tekmovanje enkrat odpovedano (2011), trikrat pa se je selilo v Kranjsko Goro. Glede tega Maribor ni nobena izjema, prireditelji tekem v alpskem smučanju se po vsej Evropi soočajo z vremenskimi težavami, zato tekme svetovnega pokala odpadajo, se prestavljajo in selijo.


















Pogled na progo leta 2011, ko je bila Zlata lisica odpovedana (vir: zlatalisica.si/galerija)


Se je ta problem povečal v zadnjih letih?

Vremenske težave se niso povečale, so se pa povečale organizacijske zahteve. Organizatorji Zlate lisice smo se morali vseh 56 let boriti z vremenom, da smo zagotovili dovolj snega za tekmovanje. V zadnjih letih je to še težje, ker so tehnične zahteve za pripravo prog in kakovost tekmovalne proge večje.


Kako se soočate s to problematiko?

Brez snežnih topov se tekmovanja za svetovni pokal v alpskem smučanju ne da več organizirati nikjer. Maribor pa ima ob tem še najnižjo nadmorsko višino med vsemi prireditelji tekem za svetovni pokal. Sistem zasneževanja pa ni nujen le za tekmovalno smučanje, temveč tudi za rekreativno. Na Pohorju smo pred mnogimi leti Zlato lisico izvedli tudi tako, da smo sneg na progo, ki je bila takrat še na vrhu Mariborskega Pohorja, dovažali z Areha in nanašali na teren. To sedaj ni več mogoče, ker se takšnega snega ne da dovolj dobro utrditi.


Ali imajo podobne težave tudi v tujini?

Povsod morajo smučišča zasneževati s pomočjo topov. Na višje ležečih smučiščih imajo le to prednost, da je tam več mraza, zato je zasneževanje lažje. Pravzaprav je takšen sneg kakovostno še boljši, predvsem za tekmovalno smučanje.


Se lahko razmere poslabšajo do te mere, da ne bi bili več sposobni organizirati tekme?

Alpsko smučanje je šport na prostem in je odvisno od vremena. Suhe zime so bile v preteklosti in bodo v prihodnosti. Ker je tekmovalno alpsko smučanje tako napredovalo, je naravni sneg nemogoče dovolj kakovostno utrditi za najvišji tekmovalni nivo – zasneževanje s topovi je zato nujno. Ker bo naravnega snega v prihodnosti najbrž še manj, bomo organizatorji tekmovanj, z nami pa prav tako upravljavci smučišč, vedno bolj odvisno od zasneževalne tehnologije.


Prav z zadnjim odgovorom nam je Mencinger dal dobro iztočnico. Pomanjkanje snega ne bo vplivalo zgolj na profesionalne športe, temveč tudi na rekreativne. Nič več grajenja iglujev, kepanja, sankanja ter odpadanja šole zaradi prevelike količine zapadlega snega (sneg starejših generacij, ki so v izobraževalne ustanove hodili tudi po »4-metrski snežni odeji in ognjenih zubljih«, seveda ni ustavil). Smučišča se bodo datumsko vedno pozneje odpirala in hitreje zapirala, kar bo seveda vplivalo tudi na turizem. Prav včeraj so pri Dnevniku na TV SLO 1 izpostavili težave, s katerimi se trenutno sooča Bohinj, kjer zaradi slabe zime tudi primanjkuje turistov.


Nikakor pa nočemo besedila zaključiti s poudarkom na tem, kakšen bo vpliv podnebnih sprememb na ekonomijo. Skrb za naš planet bi nam morala biti samoumevna, če ne zaradi drugega, da nam ne bo treba na stara leta mlajšim generacijam govoriti o snegu kot o neki mitični snovi, ki jo lahko v Evropi najdejo le v najvišjih delih Alp.