• Urban Kolman

Talent, trdo delo, mentalna pripravljenost,...? Kaj naredi vrhunskega športnika?

Updated: Nov 7

Velikokrat se srečamo z debato o tem, kateri športniki bi bili uspešni v vseh športih, kateri naj bi bili boljši od ostalih. Kateri športnik je najbolj športen?

»V Sloveniji smo pred nekaj tedni na Twitterju (najboljši platformi, če iščeš civilno debato o neki temi) bili priča eni najbolj neumnih debat/konfliktov o športu. Novinar ene od časopisnih/spletnih hiš je izjavil, da se Dončić/Dragić igrata, medtem ko naj bi Roglič in Pogačar trdno delala, da dosežeta svoj rezultat. S to izjavo je razburil večino slovenskega športnega Twitterja. Ko so mu vsi bolj kot ne dokazali, da je njegovo mnenje –povedano po domače – »neumno«, se je začel braniti s še eno temo, ki je večna debata v športu: dopingom. Seveda je nadaljeval s ščitenjem svojega mnenja, do katerega je upravičen, a prav tako so mu bili potem vsi upravičeni povedati, da je njegova trditev idiotska (iz tega pa je jasno, kam pes taco moli).«

Zato torej takšno vprašanje? Vsi športi so seveda različni in za različne športe je treba imeti različne talente, predispozicije, gibalno sposobnost, psihično pripravljenost, trdnost dela in vztrajnost. V nekaterih aspektih se te prekrivajo, a v glavnem velja, da se med seboj razlikujejo.



















Kdo je večji športnik? Vprašanje je v osnovi "butasto". (vir: Siol.net)


Debata o talentu je dokaj preprosta: ali ga imaš ali ga nimaš. Večji problem talenta je le v posameznih športih, kjer ta ni takoj opazen oziroma težko viden. Vzemimo kolesarjenje; kako boš kolesarju izmeril talent? Težko. Tu pride v poštev tudi vprašanje, če sploh lahko rečemo, da ima nekdo talent za kolesarjenje. Da ne bo pomote, lahko, da ima nekdo talent za to, a seveda ni vse v talentu in kolesarjenje spada med športe, kjer imajo zelo večjo vlogo gibalne sposobnosti, psihična pripravljenost, trud in vztrajnost.

Če smo omenili kolesarjenje, potem za primerjavo vzemimo drug šport; tisti, kjer se igralci »igrajo« košarko. Če pogledamo samo v ligo NBA, je jasno, da je košarka eden najbolj raznolikih športov, glede na to, kako so zgoraj omenjene lastnosti razporejene med igralce. Če lahko rečemo, da imajo kolesarji v veliki večini podobne lastnosti, je pri igralcih košarke to drugače.


LeBron James in Michael Jordan. Ne, to ne bo še ena debata o najboljšem vseh časov, ampak prikaz igralcev, ki imajo čisto vse zgoraj naštete lastnosti – nekatere seveda prevladujejo – a so vse prisotne. Imata velik talent, gibalno sposobnost, fizično in psihično pripravljenost, obadva pa sta kljub talentu trdno delala in vztrajala. Vendar je takšen tip igralcev zelo redek. Če na hitro pogledamo v drug šport z žogo, nogomet, je jasno, da vsem tem dejavnikom ne ustreza najverjetneje najboljši igralec na svetu, Lionel Messi. Jim pa ustreza njegov največji rival Cristiano Ronaldo.

Če bi iskali še dlje, bi najverjetneje morali omeniti tudi Virgila van Dijka, v pogledu v prihodnost, pa je jasno, da vsem tem kriterijem zaenkrat ustreza Erling Haaland.

Nazaj h košarki. Kaj pa igralci, kot sta Luka Dončić in Giannis »Antenkanumpo«. Vrhunska igralca, ki sta trdno delala, a sta v resnici na polarnih nasprotjih, kar se tiče lastnosti. Pri Giannisu prevladujejo fizične predispozicije, gibalne sposobnosti in pripravljenost, medtem ko bodo tudi največji navijači morali priznati, da talenta za igranje košarke nima ravno na pretek. Preden me obsodite na smrt, bi rad poudaril, da je v teh aspektih zelo podoben legendi košarke Shaquilu O'neillu. Ni pa seveda čisto enak, a ključna razlika – poleg fizične pripravljenosti – je seveda tudi samozavedanje o tem, kaj zmoreš in česa ne zmoreš. Shaq se je tega zavedal in ubijal v raketi, medtem ko Giannis ali njegovi trenerji do te faze še niso prišli. Kot je nekoč dobro povzel kolega Niko Hari, Bucksi igrajo, kot da je Giannis Lebron, kar seveda ni. Za nekakšen prototip Shaqa je veljal tudi Joel Embiid, a on je popolno nasprotje Giannisa. Fizične predispozicije so seveda iste, a Embiid je glede talenta na zelo višji ravni, a kaj ko izpade pri atletskosti in trudu.

Kaj pa Dončić?


Tudi tukaj je odgovor dokaj enostaven. Tako kot vsak igralec se je moral za svoje dosežke truditi, a hkrati je treba priznati, da je pri njem velik del naloge opravil talent (isto velja za LeBrona in ostale talentirane igralce). Ima tudi določene fizične predispozicije, a hkrati nima nekaterih gibalnih sposobnosti. Tako pridemo do njegove največje težave, fizične pripravljenosti (Nikola Jokić has entered the chat). To je težava, s katero se soočajo vsi vrhunski športniki, sploh kar se tiče ekipnih športov, kjer se velikokrat v tem aspektu zanašajo na soigralce. Seveda so igralci vrhunsko pripravljeni, a velikokrat pridejo do prevelikega zanašanja na talent in tam, kjer bi morali narediti nekaj več, izpadejo, ostali pa jim to spregledajo. Pri Dončiću je to vidno sploh v obrambi. Glavne lastnosti obrambno dobrih igralcev so trud in visok košarkarski IQ. Jasno je, kaj od tega primanjkuje Dončiću.

Spet se lahko vrnemo na nogometne zelenice in pogledamo v deželo nogometa, Brazilijo. Kaj so skupne lastnosti igralcev kot so Ronaldo, Ronaldinho, Adriano in Neymar. Velik talent, a z malo truda in zelo slabo fizično pripravljenostjo. Neymar v tem malce odstopa, saj se je nivo profesionalizma v zadnjih 10 letih dvignil. Da pa ne bom izpadel, kot da izpostavljam samo Brazilce, bom omenil še evropsko ime – Edena Hazarda.

Pa je talent največji dejavnik za vrhunske rezultate? Ne, seveda ni. O tem pričajo že sami dosežki Giannisa in – če gremo še nekaj let nazaj – Rusella Westbrooka, ki se tako kot Giannis v večini zanaša na svoje gibalne sposobnosti, v glavnem na atletsko sposobnost. Podobno je tudi v nogometu. Imamo cel kup nogometašev, ki imajo enako kontrolo žoge kot 30-letna mamica, ki je prisiljena brcati žogo, a jim zaradi hitrosti talenta ni potrebno imeti.

Prvo ime, ki tukaj izstopa, je igralec Wolverhamptona Adama Traore. Glavna ugotovitev je torej, da moraš imeti vsaj določene gibalne sposobnosti ali talent, če hočeš biti res uspešen, in to v veliki meri velja za vse športe.

Kaj pa druge lastnosti, kot so trud, fizične značilnosti in motivacija? Seveda tudi te sposobnosti v veliki meri pripomorejo k uspešnosti, a vendarle niso tako zelo pomembne. Že prej sem izpostavil Ronaldinha. Če smo pravični in objektivni, je Brazilec skozi kariero zanašal le na talent. Ali lahko nekdo pride skozi kariero le na trudu in motivaciji. Zelo težko.

Tu velja izpostaviti tako igralca nogometa in ameriškega nogometa, ki imata talent, a sta jih v ospredje igre pripeljala motivacija in trdo delo. Tom Brady danes velja za GOAT-a ameriškega nogometa – osvojil je šest šampionskih prstanov in cel kup individualnih nagrad. Na izboru je bil izbran kot šele 199. igralec. Njegova gibalna sposobnost je zelo omejena, a zaradi visokega igralnega IQ-ja, neprestanega truda in motivacije je prišel na sam vrh. S svojim uspehom pa je navdihnil naslednjega igralca nogometa. Harry Kane velja za enega najboljših napadalcev na svetu in je kapetan angleške nogometne reprezentance. Veljal je za solidnega igralca v mladinskih selekcijah in pripisovali so mu kariero v 2. ali 3. angleški ligi. Bil je na številnih posojah, kjer se ni ravno izkazal, a ko je dobil pravo priložnost v ekipi Tottenhama, jo je zagrabil. Čeprav ni imel veliko talenta, je s trdnim delom in potrebno motivacijo prišel na sam vrh nogometa.

Vendarle sta to izjemi, ki ne potrjujeta pravila. Sama motivacija ali trud ne moreta nekoga pripeljati do vrha, lahko pa mu omogočita solidno kariero. Primer tega je naš Andraž Kirm ali njegov naslednik Roman Bezjak.
























Izjemi in ne pravilo (vir: Bleacher Report)


Potem pa ostanejo le še fizične značilnosti. Ali je lahko nekdo v nekem športu uspešen samo/v veliki večini zaradi svoje višine itd. Odgovor je jasen. V določenih športih je to mogoče. To še posebej velja za košarko ali ameriški nogomet. V NBA je primer tega Boban Marjanović, ki razen višine drugih pravih spretnosti nima (spet malo pretiravam, njegov met je soliden, a to se do neke mere, da naučiti) v NFL pa lahko pogledamo cel kup igralcev napadalne linije, ki so zaradi velike številke na tehtnici klinično gledano debeli, a imajo v ekipi specifično vlogo, ki jo opravljajo. Za vse veljam da pravih gibalnih sposobnosti ali talenta nimajo, a jih njihov izgled omogoča opravljanje določenih stvari, kjer tega niti ne potrebujejo.

Različni športi torej zahtevajo različne sposobnosti in različno mišljenje. Nekje sta v ospredju motivacija in psihični aspekti, nekje je v ospredju talent. Redki so tisti športniki, ki se lahko pohvalijo z vsem. In ravno zato ne moremo primerjati športov, saj ima vsak šport svoja pravila in svoje izjeme, vseeno pa so vsi športniki za svoj uspeh bili primorani trdno delati. Nekateri so imeli prednost, da so imeli več talenta, nekateri so bili bolje pripravljeni, nekateri pa so imeli boljše pogoje v svojem okolju.

V Twitter debati so nekateri začeli z izpostavljanjem dejstva, da je Roglič s kolesarjenjem začel pri 21-ih in, da kaj takega ne bi zmogel narediti v košarki. Tudi to je »neumna« trditev, saj imamo igralce, kot sta Pascal Siakam in Joel Embiid, ki sta zelo pozno začela s treniranjem košarke, danes pa spadata med najboljše igralce v NBA. Če kdo oporeka tem imenom, pa bom izpostavil še Hakeema Olajuwona (dvakratni najkoristnejši igralec lige NBA in dvakratni prvak), ki je prav tako s košarko začel šele pri 15-ih letih.

*Seveda je pomembno tudi v kakšnem okolju nekdo odrašča in še cel kup drugih dejavnikov, a v tem članku sem se osredotočil v veliki meri na lastnosti, ki jih ima človek sam oziroma na katere lahko vpliva sam.

44 views
  • YouTube