• Luka Skarlovnik

Temelji lvl 2000+

Malo je športnih užitkov, ki v mojih očeh presegajo spremljanje talentiranih mladeničev, ko rastejo na največjih svetovnih športnih odrih. V NBA se je v zadnjih letih uveljavilo ogromno košarkarjev, ki so že zvezdniki, pa še niso dočakali četrt stoletja. Če si postaviš mejo iskanja najboljših pri 25 letih, je naloga skoraj prelahka. Dončić, Tatum, Booker, Brown, Mitchell, Adebayo in drugi ti povzročajo le sladke skrbi. Če pa letnico rojstva prestavimo na zgornjo stran trenutnega tisočletja, izziv postane malo bolj zanimiv – ne, ker bi manjkalo talenta, pač pa ker govorimo o dokaj surovih košarkarjih in njihovemu »potencialu«, krivulja njihovih karier pa je vseeno izjemno težko napovedljiva.


Spodaj je mojih pet »building blockov«, košarkarjev rojenih v novem tisočletju, na katere bi se najraje zanašal, da postanejo temelj franšize. Za lažje predstavljanje, vsi posamezniki so bili izbrani na zadnjih dveh NBA naborih, tako da je vzorec tekem precej majhen. Spodnja peterica seveda ima podlago, ki jo bom poskušal karseda dobro utemeljiti, verjetno pa so izbori vsaj nekoliko subjektivni.


Na seznamu manjka LaMelo Ball, kar bi znalo verjetno povzročati največ ogorčenja. Tudi mene je v letošnji sezoni dokaj navdušil – je mladenič, ki je skoraj doma v »vrhuncih večera/tedna/meseca«. Je kvaliteten košarkar, a zdi se mi, da sem pri njemu na košarkarskih parketih zaznal preveč lahkomiselnosti, da bi lahko bil nosilec franšize. Po drugi strani pa je pokazal veliko nesebične igre, tako da če uspe malo ohladiti glavo – za ceno nekaj »highlightov« – se zna izkazati za enega najboljših mladih igralcev lige NBA.


Patrick Williams (Chicago Bulls, 4. izbor 2020)

(vir: clutchpoints.com)

Patrick »cvetličar« Williams je drugi najmlajši košarkar v ligi, na prvi pogled smešno visoko, sploh glede na to, da v univerzitetni ligi leto prej ni igral v prvi peterki. Vseeno se vsaj meni zdi, da je 201 centimetrov visok krilni igralec pokazal dovolj surove kvalitete, da bi se lahko čez nekaj let pogovarjali o enem najboljših mladeničev v ligi. Čeprav njegova statistika na prvi pogled ni nenormalno visoka, je deset točk na tekmo za novinca, ki se šele privaja na ligo, vse prej kot slabo. Poleg tega redno dodaja skoke in dokazuje, da je sposoben prispevati tudi višje število točk. Glede na to, da ni niti blizu prve niti druge napadalne možnosti pri Bullsih, kaže zelo dobre predstave. Billy Donovan je veliko boljši in bolj primeren trener za Chicago, kot je bil Jim Boylen, kar Williamsu gre na roko. Njegovi procenti meta (52 % iz igre, 38 % za tri in 81 % izza črte prostih metov) so dobri, prihodnost pa svetla. Je eksploziven in fizičen igralec, sposoben prodiranja pod koš, z lepo izdelanim metom z razdalje. Poleg tega je več kot spodoben tudi na drugi strani igrišča, kar dokazuje tudi dejstvo, da so mu že letos zaupali branjenje velikanov kot so LeBron James, Giannis Antetokounmpo in Kawhi Leonard (s katerim ga v teh začetnih fazah mediji tudi primerjajo). Ima močan okvir in hitre ter dolge roke, skorajda ustvarjene za obrambo. Na igrišču dela praktično vse razen organizacije napada. Vse zgoraj opisano pa ga postavlja v čudovito pozicijo, da lahko že s povprečnim organizatorjem igre eksplodira v vrhunskega košarkarja.



Tyrese Haliburton (Sacramento Kings, 12. izbor 2020)

(vir: cbssports.com)

Haliburton je v vrhu debate za novinca leta, z dobro statistiko in skoraj veteransko prezenco na igrišču. Izjemno inteligenten košarkar, ki praktično ne sprejema napačnih odločitev na parketu, se zaenkrat najverjetneje kaže kot največja kraja letošnjega nabora, saj je bil izbran precej nizko. Ima izjemen pregled igre, kar ga kar hitro lahko uvrsti med najboljše podajalce lige z dobrimi 5 asistencami na tekmo. Svojih slabih 12 točk dosega z uspešnostjo 44 % za tri točke, 54 % za 2 točki in 87 % s črte prostih metov, kar ga že v prvi sezoni na prijetno razdaljo približa do elitnega 40/50/90 kluba. Zaradi višine, dolžine in kvalitetnega postavljanja na igrišču je dober obrambni igralec. Če ga označim za dirigenta napada, se ne zmotim kaj veliko, z De'Aronom Foxom pa predstavljata branilski par, ki lahko navijačem Sacramenta po dolgem času riše nasmeške na obraz. Haliburton ima preprosto neverjeten občutek za igro, je košarkar skozi katerega lahko teče celoten napad in predvem dviguje kvaliteto svojih soigralcev.



Tyler Herro (Miami Heat, 13. izbor 2019)

(vir: basketballforever.com)

Herro se je izkazal za enega najboljših posameznikov lanskega nabora. Majhno presenečenje, a zrasel je v veliko vlogo, ki jo zaenkrat pri Miamiju opravlja dobro. Lani je igral, se učil in napredoval – dosega namreč 17 točk, 6 skokov in 4 asistence na tekmo, v vseh kategorijah več kot lani. Je dober napadalen igralec in izvrsten v pick and roll akcijah. Kaže se za izjemno perspektivnega strelca z razdalje, čeprav je letos zaenkrat njegova uspešnost nižja kot lani (le 34 %), upadel pa je tudi procent uspešno izvedenih prostih metov, ki je sicer še vedno solidnih 80 %, a se ne more primerjati z lanskimi 87 %. Nihanje, a pri mladosti to ni nič zaskrbljujočega. Herro je tako izjemno perspektiven mlad košarkar, kar pa ga za moje pojme uvršča na to listo ni toliko povezano z dejanskimi košarkarskimi predispozicijami kot z njegovo mentaliteto. Miamijev »Heat culture« mu izgleda pisan na kožo, saj je izjemno tekmovalen in delaven košarkar. Samo pozitivno je lahko, da ga je pod svoje krilo vzel Jimmy Butler, ki si je v modernem NBA-ju prislužil naziv enega največjih delavcev v ligi. Herro ima mentaliteto vrhunskega športnika, ki je včasih lahko celo pomembnejša kot talent. Tyler je naravnost zacvetel v lanski končnici, kjer je Miami presegel samega sebe in dosegel finale. Zadeval je v ključnih momentih, se odločal prav in dokazal, da ga ni strah velikih trenutkov – lastnosti vredne prvakov.



R. J. Barrett (New York Knicks, 3. izbor 2019)

(vir: bleacherreport.com)

Barrett je bil rekrutiran kot najboljši posameznik svojega rekrutnega razreda. Njegova rookie sezona je bila polna vzponov in padcev. Predvsem procentualno je bil velikokrat porazen in med Ja Morantom in Zionom se je nanj nekako pozabilo – poleg tega je igral v (ponovno) poraznem New Yorku. Letos dosega dobrih 17 točk, 6 skokov in 3 asistence na tekmo. Čeprav odstotki še vedno niso rožnati, je Barrett pokazal napredek, njegova igra izgleda malo bolj zanesljiva, procent meta iz igre in prostih metov pa je dvignil, razen za 3, tam je še vedno le 29 % uspešen (grozno). Prav met z razdalje je tisti, ki ga drži na varni razdalji do naziva supertalenta. Letos igra več minut na tekmo in dosega več točk, ob bržkone malo manjši napadalni vlogi, kjer letos dominira Julius Randle. Ampak Barrett, ki je imel kar nekaj težav s privajanjem na ligo, je našel trd oprijem. Njegova igra se je stabilizirala, tako da vsaj sam pričakujem od tukaj dalje le še napredek. Prodiranje, gibljivost, atletskost in sposobnost zaključevanja z obema rokama mu že zdaj dajejo ogromno napadalnih orožij. Kaže dovolj talenta, ki ga je krasil v srednji šoli in na univerzi ter mu še dolgo v njegovo »draft leto« pripisoval naziv prvega izbora nabora. R.J. je kljub temu, da se o njem ne govori ogromno, še vedno izjemno perspektiven. Ampak tega je pri Knicksih naenkrat veliko in zdi se mi, da niso prepričani, če bi Barrettu namenili glavno vlogo – pa bi jo vsaj po mojem mnenju morali, saj je lahko njihova prihodnost. Letos igra dobro obrambo, ki je izrazito sistemska – R.J. velikokrat na robu rakete pazi na nasprotnikove prodore in ob podaji v kot rotira na »svojega« igralca. Posledično nima toliko poudarka na branjenju 1v1, kar se pozna na njegovi statistiki, a je pomemben del New Yorkove obrambe, ki je letos izvrstna.


Pa Steve Nash je njegov boter. R.J. v Brooklyn confirmed?!



Zion Williamson (New Orleans Pelicans, 1. izbor 2019)

(vir: bleacherreport.com)

Kljub prevelikemu medijskemu pompu, ki je Ziona obkrožal še preden je povohal ligo NBA, je vseeno najverjetneje najudarnejši posameznik mojega seznama. Če se mu v karieri uspe izogniti poškodbam, ki so lahko za njegov fizičen stil igre pogubne, ga čaka zvezdniška kariera. Letos je igral že skoraj enako tekem kot lani, ko je večino sezone zaradi poškodbe meniskusa presedel, tako da se skoraj lahko pogovarjamo o nekakšni podaljšani rookie sezoni. Dosega slabih 24 točk na tekmo ob 60 % uspešnosti, kar je že samo po sebi občudovanja vredno. Temu dodaja še približno 7 skokov in 3 asistence na tekmo. Je neverjeten ofenzivni igralec, zaradi izjemne moči praktično nezaustavljiv pod obročem – od koder prihaja od oka tudi 152 % njegovih točk. Iz črte prostih metov je uspešen le 69 %, kar mora izboljšati, glede na to, da ga nasprotniki lahko praktično zaustavijo le z osebnimi napakami – podobna situacija kot pri Giannisu. Za razliko od Grka pa je Williamson dokazal, da je sposoben redno zadeti tudi z razdalje, čeprav od tam praktično ne poskuša. Lani je za tri točke metal 43 %, letos je 36 % uspešen, vendar v povprečju na tekmo od tam ne vrže niti enkrat. Ima pa potencial – in čeprav se na met za tri najverjetneje nikoli ne bo zanašal, mu to odpira možnosti, nasprotnike sili v širjenje obrambne igre – kar odpira raketo. Ima neverjeten odriv, fizično pa mu lahko parira le peščica košarkarjev, v glavnem veliko višjih od dobrih 200 cm visokega Ziona. Hitrost, moč in eksplozivnost so na univerzi vodile tudi do izjemnih obrambnih predstav in blokad, česar pa vsaj v NBA zaenkrat še ni pokazal. Predispozicije in sposobnost ima, a manjka trud. V zadnjih tednih je tudi sam priznal, da mora postaviti višji obrambni standard, s čimer je sovpadlo tudi nekaj boljših predstav pod svojim košem. Čeprav je zaradi medijskega pompa malo preveč »nahypan«, ni dvoma o tem, da je Zion generacijski talent. 130 kg težek, hiter in eksploziven igralec, ki lahko skoči iz dvorane. Pišejo se neverjetna zabijanja – le upamo pa lahko, da jih bo telo zdržalo.



Mladi temelji, na katerih bi gradil palačo svoje dinastije.

51 views0 comments

Recent Posts

See All