• Jan Blaževič

Tenis na prelomu generacij

Evo. Pa sem tudi jaz dočakal svoj debi. Svojih pet minut slave. Da lahko pišem o športu, ki ga imam neizmerno rad. O tenisu. Eni najleših iger z žogo, ki pa je v zadnjem času po mnenju mnogih postala predvidljiva in nekonkurenčna. Vsaj kar se razultatov tiče. Pa saj imajo mogoče celo prav.

To je namreč era velike trojice, Rogerja Federerja, Rafaela Nadala in Novaka Djokovića. Trije najboljši tenisači 21. stoletja in verjetno trije izmed najboljših tenisačev vseh časov. Pa saj ne želim ničesar odvzeti velikanom te igre, kot so Pete Sampras, Andre Agassi, Bjorn Borg, John McEnroe, Stan Smith, Boris Becker, Grega Žemlja... A vseeno, takšne dominance zgolj peščice najboljših svet tenisa v »moderni dobi« še ni videl.

Pa naj vam za dokaz samo navedem statistiko velikih štirih turnirjev v zadnjih letih. Od leta 2006 se je v Melbournu do naslova izven trojice Federer-Djoković-Nadal prebil samo Stan Wawrinka, prav tako na Rolland Garrosu, kjer je Švicar slavil leta 2015. V Wimbledonu njihova prevlada traja še dlje, od leta 2003, z izjemo zmage Andyja Murraya, ki je v tem obdobju slavil dvakrat. Se še spomnite, ko je bil Murray član velike četverice? Ah, dobri časi. Pa saj se fant pobira. Želimo mu seveda najboljše. No, kje smo ostali? Pri US Openu, ki je najbolj “odprt” od vseh velikih turnirjev. Tam so se na listo zmagovalcev vrinili Wawrinka, Čilić, Murray in Del Potro. Če povzamem, od leta 2004 je bilo odigranih 64 turnirjev za Grand Slam (Wimbledon, Melbourne, Rolland Garros, US Open), od tega so jih Djoković, Nadal in Federer dobili kar 55, kar pomeni, da preostali tisočerici profesionalnih tenisačev v tem obdobju pripada 9 titul. DEVET.

Slika 1: razlika v številu Grand Slamov: velika trojica proti ostalim od Wimbledona 2003 (vir: Business Insider)


Ja, res bo škoda, ko se bodo ti velikani nekoč poslovili od loparjev in tenisk. Velikokrat preberemo, da bo nivo tenisa zelo padel. Pa bo res? Po zgubljeni, slabi teniški generaciji, rojeni v začetku 90. let 20. stoletja (s sicer zelo dobrimi tenisači, kot so Sam Querrey, Roberto Bautista Agut, David Goffin in Kei Nishikori), ki, mimogrede, še sploh nima naslova na največjih štirih turnirjih, zdaj prihaja nova, veliko bolj talentirana in obetavna mladina. Vem, to se govori vedno, ko eden izmed mladeničev premaga nekoga iz velike trojice. A zdaj res mislim, da je drugače, da je ta generacija zrela. Tudi, oziroma predvsem na račun starosti. Najboljši trije so namreč že (krepko) čez 30. Roger Federer je od nekaterih celo dvakrat starejši.

Prav lahko eden izmed njih postane, kar je bil Federer za prvo desetletje tega stoletja, Djoković za drugo, Nadal pa za tenis na pesku. Kar težko je verjeti, da je bil prejšnji vikend odigran zadnji posamični turnir v tem desetletju. V enem izmed najboljših teniških desetletij. Čez malo več kot en mesec bomo namreč že v letu 2020!


LONDON GOSTIL ZAKLJUČEK SEZONE

17. novembra 2019 je bila torej odigrana zadnja posamična tekma tega desetletja. V finalu zaključnega turnirja v Londonu, kjer se zbere osem najboljših tenisačev pretekle sezone, je mladost premagala izkušnje, tu ni kaj dodati. Grk Stefanos Tsitsipas (21 let) je postal prvak po fantastičnem finalu proti Avstijcu Dominicu Thiemu (26 let), v polfinalu je sta igrala še Alexander Zverev (22 let) in (nemočni) Federer (38 let). Že v skupinskem delu pa sta odfrčala Nadal in Djoković. Veliki trojici se je ta turnirska titula izmaknila že četrto leto zapored, Nadal je na primer v svoji karieri še sploh nima, zato je težko govoriti, da bi ta turnir lahko bil prelomnica za novo teniško generacijo.


Slika 2: Stefanos Tsitsipas slavi svoj največji uspeh v karieri (vir: thenational.ae)


Stvar, ki me je na turnirju precej zmotila, ki se nenazadnje ne dogaja zgolj v Londonu, temveč povsod, kjer igra kateri izmed trojice , je neokusno navijanje za le-to. Tenis je gentelmenska igra in tako bi se morali obnašati tudi navijači. Ne morem se strinjati z nenehnim aplaudiranjem Federerjevih navijačev ob dvojnih napakah Tsitsipasa, saj to ni ravno pošteno. Celo na obračunu Federerja proti Djokoviću so bili navdušeni nad vsako lepo potezo Federerja, Djokovićevih fantastičnih udarcev pa očitno sploh niso opazili. Pa da ne boste mislili, nisem nikakršen pristaš Noleta, a vseeno, tenis ni nogomet in gledalci na teniških dvobojih niso in se ne smejo obnašati kot nogometni fanatiki.


SMRT ENOROČNEGA BACKHANDA?

Dotaknil pa se bom še ene, zame precej pomembne zadeve. Med najboljšo četverico na omenjenem turnirju so bili kar trije takšni, ki uporabljajo enoročni backhand udarec. Ja, nekako sem ga moral vključiti v tole moje razmišljanje. Mnogi strokovnjaki in “strokovnjaki” namreč ugotavljajo, da ta počasi umira oziroma se počasi umika iz tenisa. To mišljenje je bilo prisotno predvsem nekaj let nazaj, ko sta z enoročnim backhandom prednjačila Švicarska teniška asa Federer in Wawrinka, poleg njiju pa še redke izjeme, na primer Richard Gasquet in Nicolas Almagro. Dvoročni backhand je bil bolj prisoten pri mladih. A zdi se, da se ta počasi, a vztrajno vrača. Še sreča za Shapovalova, Thiema, Tsitsipasa... Nenazadnje, prav zadnja dva sta igrala v finalu zaključnega turnirja. Kar je naredilo finale še lepši. Je bolj naraven in eleganten udarec. Enoročni backhand bo torej še živel.


SPREMEMBE DAVISOVEGA POKALA

Danes pa se je verjetno, ko vi to berete, že končal Davisov pokal, kjer se teniške reprezentance pomerijo med sabo za to precej prestižno lovoriko. Lovoriko, ki pa je letos doživela korenite spremembe, ki so precej kontroverzne. Turnir (oziroma zaključek turnirja) se sedaj odvije v enem tednu, vse tekme pa so odigrane na istem mestu. Ekipe so po novem razdeljene v skupine. Naj obrazložim: nekateri so navdušeni nad spremembo turnirja, saj je publika fantastična, turnir je visokokvaliteten. Andy Murray je med drugim dejal, da mu je všeč to, da se tenis, ki precej strmi k tradicionalnosti, ni ustrašil in se je odločil za spremembe. Povejte to Italjanom in Američanom, ki so svoj dvoboj zaključili štiri minute čez četrto uro zjutraj po lokalnem času. In to ob dejstvu, da so spremenili tudi število dobljenih tekem, ki jih moraš zmagati za napredovanje. Iz 3 na 2. Po 120-ih letih, ko je se je turnir igral čez celo leto v različnih krajih, ne zgolj v Madridu, kar naenkrat to ni bilo več zanimivo, ni bilo več v redu? Pique, ostani raje pri nogometu.


Slika 3: Gerard Pique je pobudnik nove izdaje Davisovega pokala (vir: Essentially Sports)


Da zaključim, seveda ne mislim, da bo samo sprememba tretje števke v letnici spremenila razmere v tenisu, si pa to resnično želim. Igralci, kot so Medvedev, Zverev, Tsitsipas, Shapovalov, Rubljev, de Minaur, Kyrgios, pa tudi Jannik Sinner - 18-letnik, ki naj bi bil vzhajajoča zvezda svetovnega tenisa - sedaj prihajajo v prava leta. V tista leta, ko so začeli dominirati tudi člani velike trojice (vem, da velikokrat omenim ta izraz, a takšna je pač resnica). Federer je svoj prvi Grand Slam osvojil leta 2004, ko mu je bilo 22 let, Djoković pri 20. letih leta 2008, a potem je imel sušo do 2011. Nadal na pesku je pač zgodba zase, saj je v Franciji zmagal že pri 19. letih.


Slika 4: Na prelomu generacij. Od leve: Nadal, Tsitsipas, Federer, Medvedev, Djoković, Berrettini, Thiem, Zverev (vir: atptour.com)


Ko pride do tenisa in njegovega podmladka, sem optimist. Tenis je v dobrih rokah, bodo pa mladci vseeno morali pojesti še precej “žgancov,” da bodo premagali 39-letnega Rogerja, Rafaela na pesku ali Novaka, ko ta ujame formo. Turneja se vrača v začetku prihodnjega leta, konec januarja pa sledi že prvi Grand Slam turnir, Odprto prvenstvo Avstralije, kjer bomo videli deja vu ali pa uresničitev mojih želja.

0 views