• Luka Skarlovnik

The Notorious

V oktagonu organizacije UFC se meša ogromno vrhunskih nadimkov, a malo jih je bolj primernih od »Razvpitega« Conorja McGregorja. Irec je v svojem repertoarju nabral že skoraj isto število kontroverznosti, kot ima ničel na bančnem računu. Zdaj zgleda, da se vrača v klasično rutino borca. Izgleda, da bodo njegove borbe vsaj do nadaljnjega spet redne. Vendarle pa se je po njegovem zadnjem srečanju začelo porajati vprašanje, če je v vročekrvnem Ircu še dovolj ognja, da se lahko prebije nazaj na vrh.

(vir: si.com)

Upam si trditi, da je McGregor prvo ime UFC-ja. Kljub temu, da že dolgo ni več središčna oseba ali najboljši borec organizacije, zgolj omemba njegovega imena generira neverjetno zanimanje. Tako je praktično že od njegovih začetnih bojev, ko si je s spektakularnimi zaključki in predvsem z WD-40 podmazanim jezikom, ustvaril kultno persono. Njegova samozavest, ki jo mirno lahko označim za napihnjenost, je vodila do snovanja dveh taborov – velika množica ga zaradi tega ne mara, tisti ki pa ga, bi zanj hodili po tlečih žebljih.


Bil je vrhunski, svoj »trash talk« – zaradi katerega so bile novinarske konference skoraj enako zanimive kot sama borba – je skoraj vedno podkrepil z udarno predstavo.


Tako je bil prvi v zgodovini, ki je v dveh različnih razredih naenkrat držal šampionska pasova. Hkrati v eni od teh šampionskih borb drži rekord najhitrejšega knockouta (za šampionsko borbo), ko je v 13 sekundah položil Joseja Alda, Brazilca, ki je bil do tistega trenutka kar 10 let neporažen. A če sem pisal o napihnjenosti, je treba poudariti tudi njegovo izkazovanje ponižnosti po vsaki končani borbi. Vsakemu od svojih nasprotnikov je dal vedeti, da jih spoštuje in jim je namenil nekaj vzpodbudnih besed.


To so številke, zgodbe veličine. A ko je dosegel vrh, ga je čakala kruta spirala, ki si jo je zakuhal sam.


Njegova razvpitost je vključevala razbijanje telefonov, fizični napad v baru, domnevno nezvestobo, a največ se je govorilo o napadu na avtobus Khabiba Nurmagomedova, enega najboljših borcev v zgodovini UFC. Temu je sledila celo izdaja njegove tiralice v zvezni državi New York, nedvomno pa so okoliščine pripravile podlago za enega največjih, najboljših, najbolj pričakovanih dvobojev v zgodovini mešanih borilnih veščin.


McGregor je neverjeten »striker«, torej vrhunski v borbi stoje, sploh v boksu*, nekaj pa mu zmanjka v wrestlingu in borbi v klinču. To je bil do takrat edini način, na katerega je izgubil – nasprotniki so ga torej spravili v neugoden položaj, ga začeli daviti in Irec je moral borbo predati. Khabib je v tem elementu verjetno celo najboljši v zgodovini.


*Ko se je odločil eksperimentirati in loviti bankovce, je kar deset rund držal svoje v ringu proti Floydu Mayweatherju, enemu najboljših boksarjev v zgodovini športa.


Priprave na dvoboj so bile temne. Kljub temu, da je McGregor v besednih dvobojih pred borbami redno hodil po robu neokusnega, je proti Nurmagomedovu mejo vsaj za moj okus prestopil, saj je blatil njegovo vero in družino. Med borcema se je tako razvilo pravo sovraštvo, ki ga (presenetljivo) v Irčevih nasprotnikih do tedaj ni bilo zaznati v taki meri. Khabib je odgovarjal dokaj mirno, nepretreseno – McGregor pa se je zdel skoraj preveč v svojem elementu. Ni izgledal pri stvari, poudarek je bil na šovu in ne na pripravi … Nihče ne ve, kaj bi se zgodilo, če bi Conor pripravo vzel maksimalno resno. Nedvomno je zaradi svojih udarcev v začetnih fazah dvoboja imel možnost nokavtirati Nurmagomedova, ki v tem aspektu ne blesti (njuni največji orožji sta praktično jing in jang), a moram reči, da se je konec borbe, ko je Khabib na tleh dominiral McGregorja in ga prisilil v predajo, napovedoval. Čeprav si upam trditi, da je Conorjev stil borbe veliko bolj atraktiven, je Khabibov izjemno učinkovit.

(vir: forbes.com) konec borbe, tik preden je McGregor predal

Na naslovnicah športnih medijev pa je bolj kot sama borba odmevalo dogajanje za tem, ko je sodnik prekinil dvoboj. Nurmagomedov je preskočil ograjo oktagona in napadel McGregorjev štab, pri čemer se mu je pridružila njegova ekipa. Nešporten konec nešportne priprave na borbo – le da je nešportnost prišla iz nepričakovane strani. In tako se je končala era dominance »Razvpitega« v UFC. Sledila je ena od njegovih mnogih upokojitev, sprl se je s svojim trenerjem, ki ni želel pozabiti trdega dela in korenin, ki so ju pripeljale do vrha športa, sledile pa so nekatere od zgoraj omenjenih kontroverznosti. Finančno je bil preskrbljen, ustanovil je svojo znamko viskija in začel za profesionalnega športnika prekomerno uživati življenje. Začel je izgubljati še tiste najbolj zagrete privržence, nato pa se je odločil streznit (verjetno tako dobesedno kot v prenesenem pomenu) ter zgladiti gube, ki jih je zakuhal v odnosih z bližnjimi. S trenerjem in ekipo so začeli ponovno resno trenirati, vrnila se mu je želja po zmagovanju in po nekaj letih premora je lani organiziral nov boj z Donaldom Cerronejem.


Spektakularno, v manj kot minuti, je The Notorious zaključil z nasprotnikom in naznanil svoj povratek. A vsaj meni je zanimanje vzbujal njegov nov pristop – umirjen, brez »trash talka«. Delno smo razlog za to pripisovali nasprotniku, Cerrone je starosta športa, vedno je bil pripravljen, da vskoči v dvoboj, tudi če je že v zvezdah pisalo, da bo tepen (podobno se je pisalo tudi tukaj, čeprav ne v takšni meri ali tako hitro).

Za tem srečanjem je Irec obljubljal redne borbe, pa ga (delno tudi zaradi novega koronavirusa, pa vseeno) spet nekaj časa nismo videli v oktagonu – vse do začetka letošnjega leta. Izgubil je proti Dustinu Poirerju, dobremu borcu, ki vseeno McGregorju ne bi smel povzročati velikih težav. Poirier ga je celo knockavtiral, kar se Conorju v karieri še ni zgodilo. V borilnem športu se hitro pripetijo presenečenja. En udarec, ena dobra poteza, nenadna utrujenost in hitro se ti lahko stemni pred očmi. Če gre »Razvpitemu« verjeti na besedo, bomo kmalu videli, če je bil to le ležeči policaj na stezi NASCAR ali zid skozi katerega kljub polni hitrosti ne bo več šlo.


Ponovno je kljub samozavesti v pripravi na dvoboj nekako mlačno, neagresivno, brez izrazitega govoričenja opravil z novinarskimi konferencami. Se posredno kesa za besede spregovorjene v smer Khabiba Nurmagomedova? Se je spremenil?


Iskreno se sprašujem, ali je tudi sprememba pristopa delno kriva za njegovo predstavo. Če je s spremembo karakterja (ki je nedvomno potrebuje nekaj popravkov, tega ne gre zanikati), izgubil žar, ki ga je delal posebnega. Evolucija je spremenila besedne nastope Conorja McGregorja – a glede na poklic, ki ga opravlja, se moramo vprašati, če je pomanjkanje »razvpitosti« spremenilo tudi njegovo borilno sposobnost.

26 views0 comments

Recent Posts

See All