• Niko Hari

Tok zavesti: pekel je rezerviran za simulante

Kontakt bose noge z lego kocko, premik števca cene bencina na 40.01 evra in kipenje mleka, čeprav gledam v presneti lonec. Vse to so dogodki, ki v meni zbudijo notranjega Christiana Balea iz filma Ameriški Psiho. Poleg takšnih in podobnih trivialnih dogodkov, ki človeku povzročijo željo po srednjeveških metodah mučenja, je tu še en pojav v svetu športa, zaradi katerega bi televizijski sprejemnik najraje razklal na prafaktorje: simuliranje.


Modna muha, treba je povedati predvsem nogometna, je v nasprotju z vsem, kar šport v svoji esenci predstavlja. Kdaj točno je simuliranje postalo ''družbeno sprejemljivo'' in povsem normalno, nimam pojma, a se ta ''razvada'' nogometnih velemojstrov stopnjuje, odkar spremljam najbolj pomembno nepomembno stvar na svetu. Verjetno najbolj duhomorni so zaključni trenutki napetih tekem, kjer določena ekipa poskuša obdržati željen rezultat. Zadnjih 10–15 minut takih srečanj postane negledljivih, saj se igra povsem raztrga, gledalci pa namesto poslednjih krčevitih naporov obeh ekip, da dosežeta ultimativni cilj nogometa (gol), morajo sprijazniti z valjanjem po travi ter fantomskimi zdravstvenimi težavami športnikov – od različnih anafilaktičnih šokov do epileptičnih napadov.


Na svetovnem spletu v nogometu velikokrat naletim na polemike o tem, kateri ekipni šport kraljuje v svetovnem merilu. Ameriški obiskovalci forumov si sicer zatiskajo oči, ko poveličuejo njihovo nekoliko bolj jajčasto obliko nogometa, svoje prvake pa naslavljajo kot svetovne prvake, čeprav je pri ameriškem nogometu bore malo svetovnega. Edini argument Američanov, ki ga sprejemam v debati o gledljivosti ameriškega nogometa na pram ''našemu'', je ravno simuliranje, ki ga ekipni športi, ki dominirajo čez lužo, ne poznajo v takšni meri. No, razen košarkarskega floppinga, ki postaja med športniki v ligi NBA vse bolj popularna metoda romanja na črto za proste mete. V tej sezoni sta grešnika te razvade tudi naš Luka Dončić in njegov generacijski rival Trae Young, ki s pridom oponašata stanovskega kolega Jamesa Hardena, ki je izsiljevanje kontakta ob metu ali prodoru ponesel v novo stratosfero ogabnosti.




Košarkarjem lige NBA lahko nekako (čeprav s cmokom v grlu) še oprostim pregrešna dejanja, saj izkoriščajo milo rečeno nesmiselna pravila igre, nekompetentne sodnike in dejstvo, da Američani namesto za šport živijo za šov, ki ga ta ustvari. Zaradi zadnjega elementa, torej šova, so na drugi strani Atlantika košarkarski funkcionarji priredili številna pravila, ki omogočajo bolj spektakularna zabijanja in hitrejši tempo igre, posledica pa je komercialno bolj zanimiv produkt, kot ga pozna košarka v Evropi. Na koncu dneva se zdi, da čeprav na obeh kontinentih gledamo košarko, pričamo dvema različnima športoma. Tudi liga NFL je za ameriške standarde beden ragbi spremenila v boje, ki lahko parirajo dogodkom v Waterlooju, izkrcanju v Normandiji ali bitki pri Termopilah. Takšne različice športov pač ženejo Američane na stadione in pred TV ekrane. Pri floppingu opazimo dvoreznost takih pravil, ki namesto bolj atraktivnega športnega dogodka producirajo ravno obratno – igro, pri kateri komaj čakaš na oglase.


Vrnimo se k žogobrcu. Pri nogometu se to ne bi smelo dogajati. Vsa snemalna tehnologija, razni pomočniki sodnikov in ne vem kaj še vse bi morali znati opaziti in primerno sankcionirati nogometaše, ki ob najmanjšem kontaktu padajo kot moška populacija, ko Severina nastopa v lokalnem gasilskem domu.


Kako se rešiti nadloge simuliranja? Predlagam trajne in enostavne rešitve. Sodniki enostavno morajo pustiti nekaj kontakta, takega ki bistveno ne vpliva na nasprotne nogometaše. Ko se enkrat vzpostavi nov ''družbeni'' red na nogometnih igriščih, se bo posledično tudi obnašanje nogometašev moralo prilagoditi. V primerih, ko se do pred kratkim še povsem čil in poskočen nogometaš valja v agoniji bolečin ob izteku tekme, nato pa čudežno vstane ''od mrtvih'' v trenutku, ko mu medicinsko osebje na robu igrišča z magičnim sprejem pošprica del telesa, sodniki take deviante enostavno ne smejo puščati na igrišče v trenutku, ko je nogometaš ''pripravljen'' (ob taki povedni klobasi se spomnimo maturantov, ki so morali prebrati Lojzeta Kovačiča. Slava jim). Če si pred petimi minutami prosil za odvetnika, da overita oporoko, boš pač počakal nekaj minut, preden boš ponovno nared za športno aktivnost na najvišji možni ravni. Verjemite mi, tudi nogometaši, ki ne veljajo za akademska bitja, bodo kaj hitro doumeli, da je nastopila nova era tega športa. Meni najljubša ''sankcija'', ki je sicer bolj plod domišlije internetnih uporabnikov kot pa realna možnost, so dresi, na katerih namesto priimka nogometaša piše ''simulant''




Nogometni puristi nekako ne moremo mimo malega argentinskega božanstva imenovanega Lionel Messi. Njegova aura zlatega dečka nogometa, ki se je zoperstavil biološkim pomanjkljivostim (ob pomoči hormonov in moderne medicine) in kljub temu postal največji nogometaš (oziroma eden izmed dveh, da se v zaključku ne skregamo) naše generacije, je mitska. Moški, ki se je kljub neskončni slavi in denarnici brez dna poročil z ljubeznijo iz mladosti domačega kraja, tudi na zelenicah ne more grešiti. Zamislimo se. Si lahko predstavljate, da Messi simulira? V najboljši formi je vztrajal, tudi takrat, ko so ga obrambni nogometaši, ki jih je preigral, dobesedno držali za gležnje. Za Messija je bogokletno, da bi padel, razen takrat ko ga nekdo zares ''pokosi''. Tisti, ki mislite, da se ob pisanju tega odstavka slinim po tipkovnici, se ne bojte. Moja poanta ni poveličevati nekoga, ki poveličevanja s strani nekega X novinarja vsekakor ne rabi.


Mantra, ki se je ustvarila okrog argentinskega velemojstra, je pač taka, da mu navijači ne bi oprostili, če bi svojo igro zamenjal za Neymarjevo. Kmalu pridem do poante, prisežem, prepričan sem, da je tudi Messi kdaj padel takrat, ko ne bi bilo potrebno. Takega odnosa navijačev, kot ga imajo številni do Messija, bi morali biti deležni prav vsi nogometaši. Če bi bilo za vsakogar nepredstavljivo, da simulira, saj bi s tem oskrunil svoj imidž do konca, bi se mentaliteta nogometašev popolnoma spreobrnila. Dokler pa navijači lastne ekipe podpiramo nečista početja na zelenicah, simulanti ne bodo izumrli. Sem rekel, da pridem do bistva. Upam. Ali pač?

61 views0 comments

Recent Posts

See All
  • YouTube