• Jan Blaževič

Tour de France 2020 – pregled dirke

Kakšni trije tedni za slovensko kolesarstvo. Tour de France 2020 je postregel z eno izmed boljših tritedenskih poslastic v zgodovini športa, temu primeren pa je bil tudi zaključek. Ko smo vsi pričakovali zmago enega Slovenca, pa jo je odnesel drugi.


Tadej Pogačar

Pogačar je veliki zmagovalec letošnje izvedve francoske pentlje. 21-letnik se je skozi tri tedne venomer vozil sam, brez velike pomoči ekipe, na koncu pa ugnal celo Primoža Rogliča in njegovo izjemno močno Jumbo-Vismo. Pogačar je na sedmi etapi izgubil več kot minuto zaradi vetra na trasi, ki je razpolovil glavnino, kasneje pa je moral za visoko uvrstitev napadati. To je tudi storil, že na naslednji etapi je ostalim favoritom odvzel 40 sekund. V treh tednih je dosegel tudi tri etapne zmage in tako izenačil svoj dosežek z lanske Vuelte. Zdi se, kot da Pogačarja ostali tekmeci sploh niso jemali preveč resno, saj je bil njegov zaostanek že po sedmi etapi torej precejšenj. Prav to pa mu je dalo moč in najverjetneje tudi prineslo Tour. Če na tisti etapi časa ne bi izgubil, bi tudi Jumbo-Visma na njegova pospeševanja reagirala drugače. A vseeno, ob kronometru, kakršnega je Pogačar odpeljal v 20. etapi, bi ga bilo v vsakem primeru izjemno težko premagati. Tadej je torej osvojil rumeno majico, ob tem pa tudi belo za najboljšega mladega kolesarja ter pikčasto majico za najboljšega gorskega kolesarja.

Tadej Pogačar v rumeni majici. (vir: Cycling Weekly)


Primož Roglič

Jumbo-Visma je imela vse pod kontrolo. Tako se je vsaj zdelo. Nihče si ni predstavljal, da bi lahko Roglič na predzadnji etapi Toura izgubil dve minuti napram Pogačarju. A točno to se je zgodilo. Rogličeva vožnja na čas sploh ni bila tako slaba – etapo je končal na petem mestu, edina težava je bila ta, da je bil Pogačar izven zemeljski. Roglič je poleg Pogačarja zaostal le za Nizozemcem Tomom Dumoulinom, nekdanjim svetovnim prvakom v kronometru, Belgijcem Woutom van Aertom, še enim izjemnim kronometristom ter za Avstralcem Richijem Portom, ki se je z izjemno vožnjo prebil na zmagovalni oder v Parizu. Roglič na tej etapi torej ni bil toliko slab kot je bil Pogačar izvrsten.

Kaj pa sledi za Rogliča?

Letošnji Tour je bil res izjemna priložnost za Primoža, da osvoji rumeno majico. Na dirki nista nastopala Britanec Chris Froome, en najboljših kolesarjev zadnjih let, ki pa v zadnjem obdobju ni bil v pravi formi, in Valižan Geraint Thomas, lani drugi na dirki in predlanski zmagovalec. Poleg tega je bil Kolumbijec Egan Bernal povsem izven forme, naj bi bil celo poškodovan. Tudi Roglič ni bil izvrstno pripravljen. Spomnimo, na Driki po Dauphineju je padel in jo predčasno zapustil. Takrat se je vozil res v izvrstni formi, mogoče pa lahko celo trdimo, da je bil tisti padec zanj usoden.

Pri 30-ih letih ima Roglič seveda še zmeraj dosti časa, da osvoji tudi Dirko po Franciji. A ob tem moramo povdariti, da ima njegova ekipa Jumbo-Visma v svojem kadru številne izjemne kolesarje, ki bi lahko igrali Rogličevo vlogo na Touru. Tom Dumoulin je francosko pentljo zaključil kot 7, pa čeprav kar lep čas ni dirkal (več kot leto dni), še en Nizozemec (kar je pomemben podatek, glede na to, da je ekipa nizozemska) Steven Kruijswijk se je prav tako poškodoval na isti dirki kot Roglič in na Touru ni nastopil, je pa že dokazal, da zna posegati po najvišjih mestih na tritedenskih dirkah (vprašanje sicer, če lahko tritedensko dirko tudi zmaga), vedno više pa posega tudi Američan Sepp Kuss, ki je na Touru deloval kot glavni Rogličev pomočnik. Poraja se vprašanje, kaj se lahko zgodi, če Kussa postaviš za kapetana ekipe. Zagotovo bomo to videli slej kot prej. Roglič je še vedno najboljši kolesar v moštvu, a vseeno bodo Nizozemci vlogo vodje raje dali svojim kolesarjem, če bodo le v pravi formi. Samo upamo pa lahko, da bomo tudi drugo leto spremljali slovenski dvoboj na največji dirki na svetu.

Roglič in Pogačar nasmejana na zadnji etapi dirke. (vir: rtvslo)


Pozitivna presenečenja letošnjega Toura

Dovolj je govora o Slovencih, zato se preselimo na širšo sliko Dirke po Franciji. Seveda je Tadej Pogačar glavno presenečenje dirke, a o njem je ter bo napisanega še ogromno.

Richie Porte

Prvovrstno je presenetil že prej omenjeni Richie Porte. Avstralec je veljal za širšega favorita na dirki, malokdo pa bi ga pred tremi tedni postavil celo na oder za zmagovalce v Parizu. A tu je nazadnje tudi pristal. Porte, ki je v preteklih letih na Touru imel obilico smole s padci in poškodbami, je vendarle posegel po najvišjih mestih, ki si jih je tudi zaslužil. Ogromno let je namreč preživel kot pomočnik pri ekipi Sky. Ko je iz britanske ekipe odšel, je dobil vlogo kapetana, ki jo je končno izkoristil, in to svojo zadnjo priložnost – naslednje leto se bi naj ponovno podredil ostalim kolesarjem, deloval bo kot pomočnik pri eni izmed ekip (največ se govori prav o Ineosu oziroma nekdanjem Skyju, kjer je že kolesaril). Mogoče pa si zaradi letošnjega uspeha še premisli.

Richie Porte se je vendarle uvrstil na oder za zmagovalce. Odlično je namreč odpeljal kronometer. (vir: ABC)


Wout van Aert

Superpomočnika Primoža Rogliča. Ekipa Jumbo-Visme je na tej dirki skoraj vse naredila prav. Na koncu je pač zmanjkalo moči Rogliču. Wout van Aert velja bolj za šprinterja in odličnega kolesarja za enodnevne dirke, letos pa je na klancih ob njegovih narekovanjih tempa odpadlo precej glavnih favoritov za skupno zmago. Belgijec je tako samo še enkrat dokazal, da gre za enega najboljših kolesarjev na svetu. Presenetil pa je tudi Sepp Kuss, ki je bil glavni in zadnji pomočnik Primoža Rogliča na klancih, peljal pa se je bolje od marsikaterega hribolazca.

Mikel Landa in Enric Mas

Španca sta Tour zaključila na četrtem oziroma petem mestu, kar je za oba lep dosežek. Mas je končal na drugem mestu v seštevku mladih kolesarjev, izkazal pa se je tudi na zadnjem kronometru. Landa je dokazal, da mu tudi vloga kapetana ekipe ustreza, vseeno pa so njegove kronometrske sposobnosti tiste, ki ga bodo verjetno oddaljile od kakšne zmage na tritedesnki dirki.

Sunweb

Ekipa Sunweb se je na Tour odpravila brez najboljšega posameznika Avstralca Michaela Matthewsa. Vsem se je odločitev zdela zelo nelogična, a zasedba, s katero so prišli na dirko, je bila odločena, da utiša kritike. Predvsem Švicar Mark Hrischi je bil izjemno napadalen, pri šele 22-ih letih je pokazal, da je njegova prihodnost še kako svetla. Osvojil je eno etapo, na eni je končal na tretjem mestu (ko je zmagal Pogačar, drugi pa je bil Roglič), zasledovalci so ga ujeli tik pred ciljem. Tudi na 19. etapi je bil odlično na poti, a na enem izmed spustov je padel in tako zaostal za vodilnimi na dirki. Poleg njega se je izkazal še Danec Søren Kragh Andersen, ki je dobil dve etapi, in to na skoraj identičen način, z napadom manj kot 10 kilometrov pred ciljem. Poleg tega je na obeh omenjenih etapah na drugem mestu skozi cilj prišel Luka Mezgec.

Ekipa Sunweb je slavila kar trikrat. (vir: Teller Report)


Razočaranja

Francozi... Kje začeti? Ponovno veliko pričakovanj, a malo dejanskega veselja za francoske navijače. Še najbolje je vozil Romain Bardet, ki pa je na 13. etapi padel in utrpel pretres možganov, etapo je sicer odpeljal do konca, a po njej odstopil. Pred temi dogodki je zasedal visoko četrto mesto v skupnem seštevku. Guillame Martin iz ekipe Cofidis je bil še eno skrito upanje, a tudi on ni nadaljeval z odlično formo, ki jo je kazal v tednih pred Tourom. Ponolno je razočaral Thibaut Pinot, ki je padel že na prvi etapi, kasneje pa ni in ni našel prave forme, verjetno so ga pestile tudi poškodbe. Pa tudi lanski francoski junak Julian Alaphilippe je bil daleč od prave forme, je pa dobil drugo etapo na dirki in tudi nosil rumeno majico. Na prvo mesto v Parizu pa bodo Francozi morali počakati še vsaj eno leto (na to pa čakajo že od leta 1985, ko je slavil Bernard Hinault).

Kolumbijci

Še ena nacija, ki je pogorela na celi črti, so Kolumbijci. Lanski zmagovalec Egan Bernal več kot očitno na Tour ni prišel v lanski formi, veliko naj bi imel težav tudi z bolečinami v hrbtu. Rigoberto Uran in Nairo Quintana prav tako nista bila konkurenčna, edini, ki se je močno približal najvišjim mestom je bil Miguel Angel Lopez, ki je bil pred kronometrom na tretjem mestu, a samo še enkrat je dokazal, kako pomemben element tritedenske dirke je vožnja na čas. Na njen je izgubil ogromno časa, na cesti ga je prehitel celo Roglič, ki je kronometer začel štiri minute za njim. Lopez je na koncu končal na šestem mestu v skupnem seštevku, če se njegov kronometer ne bo izboljšal, pa na oder za zmagovalce ne bo več posegel.

Peter Sagan

Slovak Peter Sagan je lovil še eno zeleno majico. Že tako jih ima največ v zgodovini (in sicer sedem), želel si je osvojiti še osmo. A s tem se ni strinjal Irec Sam Bennett, ki je po Saganovo lovil točke na letečih ciljih, Slovaka je premgal praktično v vsakem šrintu ali na ciljni črti ali na vmesnem merjenju. Sagan je torej končno dobil resno konkurenco v tekmovanju za zeleno majico in takoj mu ni šlo vse po maslu, kot na primer prejšnja leta. Je pa za razliko od njega ekipni tovariš Nemec Lenard Kämna navdušil s pogumno vožnjo in dobil edino etapo za ekipo Bora-Hansgrohe. Sagan bo na osmo zeleno majico moral počakati še vsaj do naslednjega poletja.

Sam Bennett pred Petrom Saganom – scenarij, ki smo ga spremljali skozi vse tri tedne dirkanja. (vir: cyclingnews.com)


Toura je torej konec, to pa še zdaleč ne pomeni, da je konec tudi kolesarske sezone. Ta se praktično šele začenja. Že čez dva tedna se namreč začenja italijanski Giro, ki bi moral biti na sporedu maja. Že konec tega tedna bo na sporedu tudi svetovno prvenstvo v kolesarstvu, na katerem bo majico prvaka iz lanskega leta branil Danec Mads Pedersen. Seveda pa bo jesen pestra tudi za ljubitelje enodnevnih dirk, saj bodo vse spomladanske in ostale klasike odpeljane v prihodnjih mesec, številne se bodo prekrivale z Girom in Vuelto, slednja se začne 20. oktobra. Kolesarstva bo torej še ogromno, upajmo pa da tudi s številnimi slovenskimi uspehi.

53 views