• Luka Skarlovnik

Turbulentna leta Belega baleta

Updated: Feb 10

Madridski Beli balet je nogometna organizacija z najvišjimi aspiracijami in že od samega začetka velja za enega od klubov, ki predstavljajo smetano Evrope. Za Real Madrid so igrala največja imena športa, svetovne zvezde poimenovane »Galactici«. Bogata zgodovina in uspehi nakazujejo na priljubljenost ter uglednost, a realnost je vseeno malo drugačna. V lovljenju najvišjih mest se izgubljata želja in motivacija. Kader se zdi skoraj preširok, kar vznemirja duh ekipe. Navijači ostalih klubov na Real največkrat gledajo kot na razvajenega otroka, ki skoraj vedno dobi, česar si zaželi, le malokrat pa čuti posledice svojih neprimernih aktivnosti. Realova stigma je trdna in izredna, njegova kultura je bogata, a raztresena. In ko deli ekipe, vodstva in strokovnega štaba vlečejo v različne strani, se ustvarja nemir. Nemir, ki sproža vprašanja, strah in nezaupanje v enem največjih nogometnih klubov na svetu. Kultura je bogata, a ne polni klubske duše.


Real Madrid Club de Fútbol je v zadnjih nekaj letih preživljal turbolentne čase. Zdelo se je, da po tretji zaporedni ligi prvakov klub stoji na trdnih temeljih, ki pa so se hitro zatresli. Odhod enega najboljših igralcev vseh časov, odstop zmagovalnega trenerja in razni konflikti so vodili do ene najslabših sezon v nedavni zgodovini. Tako se vračamo nekaj let v preteklost do uspehov, dogodkov in odločitev, ki so pripomogle k današnji podobi in (ne)ugledu Kraljevega kluba iz španske prestolnice.


TURBOLENCA PRED STRMOGLAVLJENJEM

Leta 2016 je »Los Blancose« prevzel Zinedine Zidane, klubska igralska legenda in trener mladinskih selekcij Reala. Klubski predsednik Florentino Pérez je s tem nekoliko tvegal, saj Zidane ni bil preizkušen v profesionalnih trenerskih vodah, a se je predsednikova odločitev poplačala, ko je hitro postal eden najuspešnejših trenerjev.


(vir: orangefootballclub.com) Zinedine Zidane

Vročekrvni Francoz je vzpostavil svojo avtoriteto, kar je vodilo do trdne garderobe, a skrhanih odnosov z nekaterimi igralci, večkrat pa tudi do nestrinjanja s predsednikom. Upravičeno je hotel imeti kontrolo nad dogajanjem na igrišču, kar pa je pri Realu (verjetno bolj kot pri ostalih organizacijah) velikokrat težava, saj je v ozadju mnogo dejavnikov in prizadevanj vodstva in predsednika, ki so »dobre za klub«, a niso nogometne narave. Tam se v povojih začnejo tudi problemi z Garethom Baleom. Zidane je nogomet razumel in opravljal kvalitetne menjave, ki so večkrat prinesle zmago Belega baleta. Navijači so pogosto besneli, ko je na igrišče postavljal neprepričljivega Karima Benzemaja in povprečnega Lucasa Vasqueza. Zidane se za kritike ni zmenil, kar je poleg ogromno napak omenjenih igralcev vodilo do nekaj ključnih zmagovalnih trenutkov kluba. Kljub občasnim medlim predstavam in neinteresantni igri je gojil zmagovit nogomet ter v klub redno prinašal lovorike.

V obdobju po letu 2015 Real Madrid ni veliko kupoval – ni mu bilo potrebno. Ronaldo ni kazal znakov starosti, Benzema je dobro opravljal svojo nalogo, obramba je že dalj časa trdno stala, pohvalili pa so se lahko tudi z eno najboljših sredin igrišča v Modriću in Kroosu. Vse je kazalo, da je Real trdno zasidran pri vrhu najkvalitetnejših ekip v Evropi. A vendarle je šok sprememb po finalu Lige prvakov 2018 pretresel Los Blancose in jih vsaj za sezono ohromil. Odstopil je Zidane, trener, ki je nekako uspel kontrolirati Realove zvezde, poleg tega pa najverjetneje največji šok – Cristiano Ronaldo se je odločil, da jih zapusti in se preseli v Juventus. Tudi za slednjo odločitev naj bi bil kriv Pérez, saj naj ne bi izkazal podpore Ronaldu, ko se je ta ukvarjal s finančnim škandalom.


Real se je tako znašel brez trenerja, brez enega najboljših nogometašev na svetu, z nezadovoljnima Baleom in Iscom ter starajočim se Modrićem. Odgovor kluba je bil nakup vratarja Thibauta Courtoisa, nazaj v svoje vrste pa so pripeljali napadalca Mariana Díaza in mu hitro ponudili številko 7, kar je vsaj do neke mere nespoštljivo do Ronalda. Sledilo je imenovanje trenerja Julena Lopeteguija. Slednji je do tedaj vodil špansko reprezentanco in se je tik pred Svetovnim prvenstvom v Rusiji dogovoril za trenersko mesto pri Realu. Tako je bil odpuščen s strani reprezentance, kar je dodobra pretreslo špansko izbrano vrsto, najverjetneje do mere, da niso dosegli vrha svojih zmožnosti. Pérez se je še enkrat zameril nogometnim navijačem, sploh privržencem Španije. Da je stvar še slabša, Lopetegui na klopi Reala ni zdržal več kot nekaj mesecev. Nadomestil ga je Santiago Solari, ki je sicer odvodil nekaj boljših predstav, a je bila igra Reala tisto leto slaba. Zaradi nestrinjanja z Marcelom (levi bočni branilec) ta ni igral, čeprav je veljal za enega boljših igralcev na svoji poziciji. Courtois je po naročilu vodstva kluba, kljub poraznim predstavam, moral igrati zaradi visoke odškodnine, ki so jo zanj plačali. Beli balet je bil v škripcih. Poleti niso pripeljali zadostnih okrepitev, da bi nadomestili Ronaldov strelski izkupiček, kar je bila ena glavnih težav Reala. Kljub temu, da je Karim Benzema dvignil formo, je igralec, ki s svojim gibanjem odpira prostor in dobro drži žogo – ni pa (več) čisti »golgeter«, saj je to funkcijo zadnja leta uspešno opravljal Ronaldo.


(vir: en.as.com) Julen Lopetegui

Po mesecih mučenja, ko so spektakularno izpadli v Ligi prvakov proti Ajaxu, v domačem prvenstvu pa že dolgo niso bili več konkurenčni za osvojitev naslova, je Pérez pripeljal rešitelja: na klop se je vrnil Zinedine Zidane. Če je bila njegova odločitev, da zapusti kraljevi klub, kriva za Realove neuspehe ali je bil odhod le še ena Francozovih genialnih potez, ne bomo vedeli nikoli. Je videl kaj v bližnji prihodnosti čaka Real ali je preprosto potreboval počitek? Dejstvo je, da je njegova vrednost ob odsotnosti rastla. Že v nekaj letih je postal eden najtrofejnejših trenerjev Belega baleta, v času njegovega »dopusta« pa se je zdelo, da je Real padel v prepad. To je Zidanu dalo moč, da je izpogajal novo pogodbo, ki mu je med drugim prinašala tudi vso »nogometno svobodo«, po domače povedano, Real bo igral izključno tako, kot si želi trener.


Vseeno pa v prvih mescih po Francozovi vrnitvi na Bernabeu ni bilo slišati pričakovanega slavja. Kljub temu, da je novi (stari) trener ekipo stabiliziral, ni bilo želene kemije, mogoče celo kvalitete, da Real ponovno postane strah in trepet nasprotnikov.


DENAR SVETA VLADAR

Sledil je prestopni rok in skoraj v zvezdah je pisalo, da bo Pérez segel globoko v žepe, tudi sam je obljubljal novo ero zvezdnikov. Že med preteklo sezono je bil sklenjen dogovor za prestop perspektivnega branilca Ederja Militaa, sledil je še en mladi, izredno perspektiven napadalec Luka Jović, branilec Ferland Mendy in kraljevi dragulj – Eden Hazard. Slednji spada med najboljše nogometaše planeta, v zadnjih letih pa se ga je precej pogosto povezovalo z madridskim Realom, saj tudi sam ni skrival želje, da obleče beli dres. Tako nekako vstopamo v novo ero Galacticov.


(vir: nssmag.com) Eden Hazard

Vseeno pa se zdi, da se kultura kluba vsaj v nekaterih pogledih spreminja. Medtem ko še vedno iščejo največje zvezde, gradijo tudi na mladih talentih, igralcih, ki so kot najstniki pokazali izredne predstave in si odprli vrata, da v prihodnosti postanejo eni najboljših na svetu. V prvo enajsterico se je že uvrstil Federico Valverde, produkt Peñarola, ki je odrasel v Realovi akademiji. Družbo mu na igrišču večkrat delata brazilska fenomena Rodrygo Goes in Vinicius Jr., oba še v najstniških letih, a redna in uspešna menjava na krilnih položajih, sploh v odsotnosti Edena Hazarda. Pripeljali so tudi 21-letnega Militaa, da zapolnijo praznino, ki jo bo zaradi starosti slej kot prej pustil dolgoletni kapetan Sergio Ramos. Zdi se, da Beli balet želi graditi na mladih. Poleg zgoraj omenjenih ima na posoji še celo vrsto kvalitete, če naštejem le nekatera imena so to Achraf Hakimi, Martin Ødegaard, Dani Ceballos, Andriy Lunin, Álvaro Odriozola in Sergio Reguilón. Igralcev je torej dovolj skoraj za celotno enajsterico, a kaj to pomeni?


Dejstvo je, da Real vsako leto cilja na najvišja mesta. Vse ostalo je razočaranje in prav zato je težko pričakovati, da bi mladeničem vodstvo pustilo čas za razvoj. Vinicius, generacijski talent, iz prve enajsterice ne bo izrinil Edena Hazarda, enega najboljših igralcev na svetu. Pričakovati, da bi pomanjkanje na desnem krilu (po koncu sezone, ko lahko pričakujemo nekoliko prevetren kader) pripadlo kateremu od mladeničev je skoraj za lase privlečeno. Vodstvo kluba že nekaj časa precej očitno cilja na Kyliana Mbappeja, ki v primeru sklenjene kupčije najverjetneje predstavlja nepremostljivo oviro vsaj za naslednjih nekaj let. Res je, da se Hazard bliža tridesetim, Rodrygo in Vinicius pa šele dvajsetim, a to so leta največjega razvoja, pridobivanja izkušenj in znanj, na katerih lahko nato gradiš svoj status in uspehe. Žal se Real za to ne zmeni, igralce kupuje, ker jih lahko, in čaka na razplet. Seveda je čisto možno, da se tudi z omejeno minutažo Brazilca znajdeta in razvijeta, a verjetnost za to je seveda zmanjšana, najboljšo rešitev za mladeniča torej najverjetneje predstavlja odhod na posojo. Ravno to je eden glavnih kamnov spotike Reala iz Madrida. Brezkompromisno iščejo najboljše in se ne zmenijo za postransko škodo, ki nas, v tem primeru, lahko prikrajša za nogometaša najvišjega nivoja.


(vir: scoopnest.com) Vinicius Jr. in Rodrygo

»STRUPENA« KULTURA

To pa ne velja v vseh primerih samo za perspektivne igralce. Če se pogovarjamo o največjem igralcu, ki se v Madridu ni znašel je to definitivno Kaká. A bolj nedaven primer na katerega se lahko navežemo je James Rodríguez. Kolumbijec je leta 2014 zablestel na Svetovnem prvenstvu v Braziliji, ko je prejel nagrado za najboljšega strelca turnirja, brez dvoma pa je bil tudi eden izmed najboljših igralcev - kljub temu, da je Kolumbija izpadla v četrtini finala. V želji po najudarnejšem igralcu mundiala, je predsednik madridskega Reala segel v žep in Rodrígueza pripeljal na Santiago Bernabeu. Najverjetneje ni potrebno dvakrat reči, da se je pričakovalo veliko, a nikoli ni zares zablestel. Kazal je občasne navdihujoče predstave in briljantne trenutke, a so mu poškodbe preprečile, da se zares ustali v prvi ekipi. Pod Zidanom se ni znašel, selektor pa mu ni namenjal velike minutaže, kar je posledično vodilo do posoje v Bayern München. Tam je Rodíguez ponovno pokazal nekaj odličnih predstav, a se je zaradi nestrinjanja s strokovnim štabom pred začetkom letošnje sezone ponovno preselil v matični klub, kjer zaradi poškodbe hitro po začetku sezone ni veliko igral. Trenutno je zdrav, a Real ne skriva dejstva, da iščejo zadovoljivo ponudbo, ki bi igralca odpeljala iz kluba. Vodstvo se tako ubada z dejstvom, da ga bodo prodali za veliko manjši znesek kot so ga kupili, navijači pa se sprašujejo, kaj je vodilo do še ene »zvezde v nastajanju«, ki je svoja najboljša leta presedela bodisi na klopi bodisi v rehabilitacijskem centru. Je kriva nesreča, prevelika konkurenca na igralnem položaju ali Rodíguez preprosto ni zdržal pritiska? Čeprav govorimo o ponavljajočem se vzorcu, ne moremo razločiti preprostega odgovora. Na tem mestu se lahko le sprašujemo kaj bi bilo, če bi bilo.


(vir: sports.abs-cbn.com) James Rodríguez

LIGA PRVAKOV

V Ligi prvakov je madridski Real alfa in omega. S 13 osvojenimi evropskimi pokali so daleč pred prvim zasledovalcem italijanskim Milanom, ki jih ima 7. V Ligi prvakov so samo v »desetih letih« 21. stoletja na vrhu Evrope stali štirikrat. Med drugim so med letoma 2016 in 2018 osvojili tri zaporedne turnirje, kar je izjemen dosežek, glede na to, da nobeni drugi ekipi v moderni izvedbi LP ni uspelo slaviti niti dvakrat zapored. Tukaj pa se moramo dotakniti tudi »kontroverznosti« okoli Realovih osvajanj. Ogromno kritikov (beri: navijačev drugih klubov) razloge za uspehe Belega baleta išče v sreči, sodnikih, celo korupciji. Največkrat se začne s trditvami, da je bila Realova pot do finala tlakovana z zlatimi tlakovci in postlana s cvetjem.


2013/14

Že iz Realove skupine je izpadel Juventus, najmočnejša ekipa Italije. Nadaljevanje turnirja je bilo za madridski Real pretežno nemško obarvano, saj so v prvem krogu žrebali nekonkurenčni Schalke, nadaljevali so z dortmundsko Borussio, ki je vedno neugoden tekmec in je bila leto prej v finalu, kljub temu, da ne moremo govoriti o kvaliteti in predstavah, ki jih kažejo danes. V polfinalu se je španski kraljevi klub srečal z bavarskim ponosom, Bayernom iz Münchna, in ga s skupnim rezultatom premagal kar 5 proti 0. Bayern spada med najboljše ekipe Evrope in s konstantno visokim nivojem igre ni lahka naloga za noben klub. V finalu proti drugemu madridskemu klubu Atleticu, se je Real izvlekel globoko v sodnikovem podaljšku, ko je Sergio Ramos zadel za izenačenje, Beli balet pa je nato v dveh 15 minutnih podaljških zabil še 3 gole in slavil s 4 proti 1. Nekaj sreče, kvaliteta in evropska krona.


2015/16

To je sezona pri kateri se lahko najbolj utemeljeno pogovarjamo o lahkem žrebu. Po izhodu iz skupine se je Real srečal z Romo in Wolfsburgom, ki po kvaliteti nista na istem nivoju kot madridski klub. Prvo malo težjo oviro jim je v polfinalu predstavljal Manchester City, ki je nudil močan odpor, a je bil še v začetnih fazah razvoja kluba, kot ga poznamo danes. Real je tako neprepričljivo slavil s skupnim rezultatom 1 proti 0. V finalu Lige prvakov sta se ponovno srečala madridska kluba. Tokrat dvoboj ni bil razrešen niti po podaljških, kar je vodilo do izvajanja enajstmetrovk. Roko na srce se tam ni ravno izkazal naš Jan Oblak, a dejstvo je, da so »penali« aspekt nogometa pri katerem je sreča velik dejavnik. Tako je – z nekaj pomoči boginje Fortune – Real osvojil svoj enajsti naslov.


2016/17

Prva ovira Madridskega Reala po skupinskem delu turnirja je bil italijanski Napoli. Klub s tradicijo, željo in dobro ekipo, ki se je izkazala nemočna proti Real Madridu, finančno močnejšemu klubu z boljšo zasedbo. Že v naslednjem krogu so se srečali z Bayern Münchenom. Sledila je kontroverznost z izključitvijo Artura Vidala, kar je vodilo do podaljškov in končne zmage Belega baleta, saj mu Bayern z igralcem manj ni bil kos. Sodnikova odločitev je definitivno dvomljiva, a napihnjena izven proporcij, zaradi nivoja in pomembnosti tekme. Poleg tega je Cristiano Ronaldo enega svojih zadetkov dosegel iz prepovedanega položaja, kar je definitivno vplivalo na potek tekme. Kje je VAR, ko ga rabiš? V polfinalu je Real ponovno premagal mestnega soseda Atletico in v finalu nadigral italijanski Juventus. Četrtfinale ostaja tekma s spornim rezultatom in razpletom, a je v nadaljevanju Real vseeno premagal dve veliki oviri, da je osvojil zaporedni Ligi prvakov, nekaj kar ni uspelo še nikomur.


2017/18

Verjetno sezona z najmanj kritikami, saj je bila Realova pot do finala trnova. Iz skupine so odšli kot drugouvrščeni, zato so se že v osmini finala srečali s Paris Saint-Germainom, enim favoritov za osvojitev turnirja. Po dvomljivi formi Reala na začetku sezone je večina pričakovala hiter izpad, a je madridski klub brez večjih težav nadigral Parižane in nadaljeval v četrtfinale, kjer so se srečali z Juventusom.


Izgledalo je, da bo po prvi tekmi vsega konec, saj jo je Real zmagal s 3 proti 0. A Juventus se je na povratnem srečanju vrnil in vse do konca je kazalo, da nas čakajo podaljški. V zadnjih minutah srečanja je sodnik dosodil enajstmetrovko za Real, kar je ujezilo ogromno navijačev, češ da je sodnik ponovno pomagal Realu do ugodnega rezultata. Gianluigi Buffon, vratarska legenda, je bil izključen zaradi verbalnega napada na sodnika. Incident je imel takšne razsežnosti zaradi okoliščin – po velikem zaostanku se je Juventus vrnil v igro, tik pred koncem rednega dela tekme pa jo je »odločil« sodnik. Dejstvo je, da se je v Juventusovem kazenskem prostoru zgodil kontakt nad Lucasom Vasquezem (dodatnega vložka igralca ne gre zanikati). In najverjetneje se nad tako dosojeno enajstmetrovko v kakšni drugi situaciji javnost ne bi tako pritoževala, a ko ura že kaže 90 min, je razumeti čustveno in razjarjeno reakcijo igralcev, navijačev in javnosti.


V polfinalu je Real ponovno odpravil bavarski Bayern, v finalu pa so se srečali s presenečenjem sezone, angleškim Liverpoolom. Tudi ta tekma ni minila brez polemik, saj se je že v prvem polčasu poškodoval Mohamed Salah, fenomen tiste sezone in najboljši Liverpoolov igralec. Mnogo kritikov je ponovno trdilo, da je Ramos Salaha poškodoval namenoma, a več različnih posnetkov jasno kaže, da sta se oba igralca ruvala, na koncu pa sta prepletena padla na tla, kjer je Salah nerodno pristal in si poškodoval ramo. Največ kritik pa je na tisti tekmi upravičeno prejel vratar Liverpoola Loris Karius, ki je poskrbel za dve katastrofalni napaki, ki sta Realu olajšali delo, da je še tretjič v treh letih osvojil krono stare celine.


(vir: commons.wikimedia.org)

Ne gre zanikati, da je bilo veliko trenutkov iz katerih se je Real komaj izvlekel, a kot pravijo, sreča spremlja hrabre in ne gre minimizirati doseženih uspehov, ki jih, če gre sklepati iz zgodovine, ne bomo več kmalu videli.


LA LIGA

Kljub temu, da je Liga prvakov verjetno največja čast evropskega klubskega nogometa, pa se zdi, da je vendarle prva želja Kraljevega kluba letos špansko prvenstvo. V zadnjih desetih letih je La Liga romala na Santiago Bernabeu le dvakrat, v sezoni 2011/12 in nazadnje leta 2017. V tem tekmovanju zadnja leta kraljuje Realova večna tekmica Barcelona. Kljub trofejnim sezonam navijači Belega baleta hrepenijo po ponovni osvojitvi španske lige, kar je odkrito priznal tudi Zidane in La ligo zastavil kot glavni cilj letošnje sezone. Trenutno jim kaže dobro, če bodo uspeli zdržati pritiske zasledovalcev pa bomo videli po koncu sezone, ko bodo novi (ali stari) prvaki dvignili trofejo.


Z zmagami si je Zidane sicer nekoliko utrdil stolček, a vseeno se zdi, da na svoje mesto ni tako zacementiran, kot mogoče izgleda. Čisto mogoče je, da jim liga spolzi iz rok, v Ligi prvakov pa smo že večkrat videli, da se lahko zgodi vse. Poleg tega javni konflikt z Garethom Baleom, ko ga je Zidane že odslavljal, Bale pa se je večkrat norčeval iz kluba, ne vpliva dobro na vzdušje v organizaciji. Pérez vedno pričakuje srebrnino, pričakuje uspehe in sezona brez trofej lahko hitro pripelje do ponovne menjave trenerja, saj se Real že dolgo spogleduje s (trenutno prostim) Mauriciom Pochettinom.


(vir: tribuna.com) Florentino Perez, Gareth Bale in Zinedine Zidane

Los Blancosom manjka iskrice. Čeprav zmagujejo, so njihove predstave medle. Če je zadnjih deset let njihovo identiteto predstavljal Ronaldo, novo zaenkrat še iščejo. Nestrpni navijači postajajo zrcalna podoba vodstva kluba, ki že pred neuspehom išče krivce. Real Madrid je populariziran klub, zaradi česar ga je lahko sovražiti. Najglasnejša je po navadi »kultna« navijaška manjšina. Klubska politika je osovražena zaradi globokih žepov in obsedenostjo s statusom, dobičkom in trofejami, kar vodi do pomanjkanja enega ključnih vidikov nogometa – čustev.


Zdi se, da je Beli balet eden največjih in najuspešnejših klubov v Evropi, ki je ob lovljenju vrhunskosti izgubil svojo dušo.


vir naslovne fotografije: scroll.in

70 views