• Aljaž Janez Pirnat

Umetnost blefiranja

Kakor v marsikateri drugi igri oziroma športu je tudi pri pokru eden izmed glavnih ciljev pretentati nasprotnika in s tem sebe spraviti v boljši, močnejši položaj. Blefiranje prav zares ni nič drugega kot dejanje prevare – laž, s katero zavajamo, hinavimo in, če je vse po sreči, zmagamo. Vendar pa nasprotnika prinesti okoli ni tako enostavno, kot bi si sprva morda mislili. Potrebno je seveda veliko znanja ter izkušenj, poleg tega pa moramo upoštevati tudi vrsto drugih faktorjev, ki naš bluff naredijo uspešen ali neuspešen.


Ena izmed ključnih stvari, ki jo moramo upoštevati, preden se podamo po poti prevare in ukan, je stil igre nasprotnikov. Blefiranja se je najbolje poslužiti, kadar igramo zgolj proti enem nasprotniku, saj več kot jih sodeluje v handu, večja je možnost, da ima nekdo zelo močne karte, s katerimi bo igral tudi v primeru izjemno visoke predhodne stave. Ko pa se le pojavi scenarij, ko iz igre večina izstopi in se znajdemo v situaciji ''1 na 1'', je potrebno analizirati in presoditi nasprotnikov pristop k igri.


Če vemo, da je naš nasprotnik bolj razpuščene sorte, je zelo težko skovati načrt in preračunati, kako ga bomo izigrali. Pri tovrstnih igralcih obstaja namreč bistveno večja verjetnost, da bodo našo stavo callali oziroma izenačili, saj tako ali tako to naredijo v praktično vsaki igri ob praktično vsaki stavi. Tak kaliber igralca v pokru na splošno spada pod kategorijo ''tako je zanič, da me je kar glava zabolela'', vendar pa ga je sila težko z bluffom prisiliti v fold. Priporočljivo je torej, da nekoga, ki prevečkrat calla, ne poskušamo prelisičiti z blefiranjem oziroma kakor pravi slavni pokeraški rek – lažje je ''zblefirati'' dobrega igralca kot pa slabega.


Vendar še zdaleč ni rečeno, da nas taktika, ki v enem primeru prinese poraz, ne pripelje do zmage v drugem. Ko igramo proti nekom, ki je bolj ''zategnjen'', redko igra s kakšnimi bizarnimi kartami in navadno igro zapusti že pred flopom, bomo z blefiranjem veliko lažje dosegli, da bo zapustil igro. Poleg samega stila igre pa je treba v zakup vzeti tudi uspešnost prejšnjih iger, v katerih je nasprotnik sodeloval.


Če igramo proti nekomu, ki je nedavno zaporedoma izgubil nekaj iger – in posledično žetonov – obstaja velika verjetnost, da je vznemirjen, razdražen in zato pripravljen igrati malce bolj ''na silo'' in staviti tudi na slabše karte. Takšen igralec ni primerna tarča za naš bluff, temveč iščemo nekoga, ki je pred kratkim dobil igro, v katero je bilo vključeno veliko število žetonov, si s tem zagotovil zajeten kupček in se počasi pripravlja, da vstane od mize in odide. Takšen igralec se najverjetneje ne bo spuščal v tvegane vode in se posluževal nesigurnih potez, zato se nam v primeru, da pri takšnem igralcu zaznamo šibkost, ponuja idealna priložnost, da preskusimo našo pretkano strategijo.


Poleg načina, na katerega naši nasprotniki pristopajo k igri, ne smemo pozabiti tudi na svoj lasten ugled za mizo. Če smo igralci, ki pogosto radi sodelujejo v igri in redko ne ''doživijo'' flopa (prve tri karte, ki se obrnejo na mizo pri Texas hold 'em različici pokra), nismo najprimernejši kandidati za izvedbo bluffa. Kadar za mizo veljamo za tistega, ki igra precej malomarno, tvegano ter nepreračunljivo in je voljen ''razmetavati'' naokoli s svojimi žetoni, potem bomo težko prepričali nasprotnika, da proti nam odvrže svoje karte, tudi če nima ravno najeminentnejšega handa. Če pa smo igralec bolj zadržanega, previdnega tipa, ki le redko igra in stavi zgolj na ''pošastne'' karte, pa bi v primeru blefiranja naš nasprotnik stežka uvidel našo namero, misleč, da vedno igramo zgolj takrat, ko nekaj tudi imamo. Tako ga lahko tudi lažje vržemo s tira in mu s šibkimi kartami v glavo vcepimo idejo, da držimo močno kombinacijo.


Ni potrebno vedeti le proti komu blefirati, temveč tudi, kdaj blefirati. Moč kart, ki jih držimo v roki, potek stavljenja skozi igro in nenazadnje naša pozicija (kot kateri igralec položimo stavo) v določeni igri so trije dejavniki, ki imajo močen vpliv na to, ali bo naša prevara uspela ali ne. Če smo v igri prvi, ki mora položiti stavo, bodisi pred flopom bodisi po njem, blefiranje predstavlja izjemno oster dvorezni meč. Težko si namreč ustvarimo podobo o moči kart naših nasprotnikov, saj nihče od njih še ni položil stave, in zato tvegamo s strelom ''na slepo''. Po drugi strani pa pozicija prvega, ki stavi, prinese določeno prednost, saj že z majhno stavo iz igre izločimo tiste, ki bi v primeru, da mi ne bi stavili ničesar, samo checkali in si ''zastonj'' ogledali še naslednjo, turn karto. Takšne hrabre poteze nam omogočijo, da si v igri priborimo določen položaj prednosti in nadzora.


V precej drugačni situaciji se znajdemo, če smo za mizo tisti, ki stavi zadnji. Ker so naši nasprotniki že položili stave, odstopili, izenačili ali enostavno checkali, si lažje ustvarimo približno sliko o tem, kako močan hand imajo naši nasprotniki. Primeri oziroma pozicije, v katerih stavimo med zadnjimi, so načeloma bolj primerne za blefiranje, saj nam omogočajo dobršno mero pregleda, s pomočjo katerega lažje skujemo svojo taktiko in načrt.


Imena nekaterih pozicij za mizo pri pokru. VIR: Sport Poker Bar

Od tega, kako so v določeni igri potekale stave (kako so se vrstile in kako visoke so bile), je odvisno, kako bomo pristopili k našemu bluffu. Iz kart, ki se odprejo na mizi, in nasprotnikovih ''investicij'' je možno sklepati, katero kombinacijo ''lovi'' naš nasprotnik. Če je močno stavil, ko so se odprle karte s simbolom srca, lahko sklepamo, da želi sestaviti kombinacijo petih barv oziroma flush, če je v igro veliko vložil, kadar so se odprle karte, ki so si po vrednosti blizu (npr. 6-7-9), imamo razloge, da sumimo na lestvico oziroma straight.


Po drugi strani je tovrstne navidezne kombinacije možno izkoristiti v svojo korist. Recimo da v roki držimo kralja (K) in kraljico (Q) različnih barv. Na mizi se po flopu odprejo as (A), devetica (9) in osmica (8), vse različnih barv. Naš nasprotnik se odloči za srednje visoko stavo, kar nakazuje na to, da ima najvišji par (v tem primeru par asov). Mi se odločimo stavo izenačiti. Naslednja karta, ki pade, je devetica, kar pomeni, da imamo na mizi A-Q-8-9. Naš nasprotnik stavi še močneje, mi pa ga ponovno izenačimo. Kot zadnja oziroma river karta na mizo pade sedmica (7), kar pomeni, da so na mizi odprte A-Q-8-9-7. Naš nasprotnik tokrat samo checka in tako nam prepusti vajeti v svoje roke. V tej situaciji bi bilo pametno staviti približno 25 odstotkov celotnega zneska, ki je že v igri (ang. pot), saj bi s tovrstno višino stave sprva nasprotniku dali občutek, da smo sestavili lestvico, hkrati pa tudi v primeru, da ima naš nasprotnik boljše karte, ne izgubimo preveč.


Glede na potek zgornje igre bi nasprotnik že od začetka zlahka mislil, da imamo v roki poba (J) in desetico (10) in da samo še čakamo, da se odpre kralj (K) in s tem dobimo svojo lestvico. Kralja sicer nismo dobili, se je pa zato odprla ''spodnja'' lestvica (J-10-9-8-7), in v očeh nasprotnika še vedno zgledamo močnejši kot on. Toda videz pogosto vara in s pretkanim bluffom in zgolj enim parom, ki niti ni bil najmočnejši, smo pretentali soigralca in pobrali zajeten kupček žetonov.


Poznamo pa tudi različne vrste oziroma tipe blefiranja. Popolni oziroma čisti bluffi (takrat, ko igre ne moremo dobiti na drugačen način, kot da prisilimo nasprotnika, da izstopi) se dogajajo, vendar bistveno redkeje kot pol-bluffi (ang. semi-bluff). To so primeri, v katerih imamo močne karte, ki obetajo visoko kombinacijo, vendar pa v resnici nimamo ničesar.


Primer pol-bluffa bi bil sledeči. Recimo, da imamo držimo srčevega asa (A♥) in srčevega poba (J♥). Na mizi se kot prve tri karte odprejo križeva devetka (9♣), srčev kralj (K♥) in srčeva osmica (8♥). Denimo, da smo prvi na potezi pri polaganju stav. Čeprav je vse kar imamo, visoka karta (as), položimo srednje visoko stavo. Potezo sicer lahko označimo kot rahlo tvegano, vendar z njo dosežemo dve stvari. Prvič – iz igre izločimo vse nasprotnike, ki bi v primeru, da mi ne bi stavili, checkali in igrali naprej. Drugič – izboljšamo svojo pozicijo za mizo, saj s stavo med nasprotniki vzpostavimo prepričanje, da imamo močne karte. Toda vprašanje, zakaj gre v tem primeru za pol-bluff in ne za čistega? Odgovor tiči v tem, da čeprav v resnici nimamo ničesar, še zmeraj lahko dobimo oziroma sestavimo močno kombinacijo – flush. Tovrstno blefiranje bi torej lahko opisali kot nekakšno blefiranje z rezervo, saj nam ponuja več različnih zasilnih izhodov.


Zadnja, in morda celo najpomembnejša, zadeva, o kateri je potrebno pošteno razmisliti, kadar blefiramo, pa je višina našega bluffa (koliko smo pripravljeni vložiti oziroma staviti). Na prvo žogo bi pomislili, da več kot stavimo, večja je verjetnost, da bo naš nasprotnik izstopil iz igre, vendar pa se ta miselnost le redko izkaže za resnično.


VIR: PokerNews

Kot že rečeno, pri višini stave ogromno vlogo igra ''zgodovina'' nasprotnikovih stav v igri, ki se odvija. Kadar nasprotnik na začetku visoko stavi, ob koncu pa preneha, s tem sprva implicira na to, da mu ni uspelo dopolniti željene kombinacije. Čeprav tudi mi nimamo ničesar, ga lahko s pravilno stavo prisilimo v fold. Vendar moramo biti pozorni na past, saj obstaja velika možnost, da naš nasprotnik od nas hoče, da stavimo prvi in čim več. Sklepa lahko, da bi v primeru, da bi stavil prvi, mi zapustili igro, in tako od nas ne bi odnesel nobenega žetona več. Ko se znajdemo v takšni situaciji je veliko odvisno od tega, koliko žetonov imamo. Če smo ''kralji'' mize in nam en manjši poraz ne bo preveč škodoval, lahko stavimo bistveno več, kot pa če smo skoraj ''prazni'' in se komaj držimo nad gladino. Recimo, da smo nekje v sredini omenjenih skrajnosti. Takrat bi bilo najbolje vložiti stavo, v višini med 20 in 30 odstotki celotne vsote žetonov, ki so že v igri. Odvisno, koliko si lahko privoščimo. S tovrstno potezo v primeru, da ima naš nasprotnik resnično močne karte in smo nasedli na njegovo ukano, ne izgubimo preveč. V obratnem primeru pa je precej verjetno, če nasprotnik drži ''prazen'' hand, tako kot mi, izstopi iz igre in mi poberemo pot oziroma dobiček igre.


Umetnost blefiranja pri pokru je veščina, ki jo premorejo le redki. Potrebno je biti sposoben, prebrati situacijo ter ljudi in to povezati s svojim obstoječim znanjem o igri. Biti dober blefer je kvaliteta, ki je, tudi med profesionalnimi igralci, v svojem repertoarju ne premore veliko posameznikov. Toda vaja dela mojstra, in potrebno je veliko časa in treninga, da se posameznik nauči, izpili in osvoji to zahtevno znanje in se postavi ob bok mojstrom te obrti, kot so Gus Hansen, Daniel Negreanu in Doyle Brunson.

46 views