• Niko Hari

Več ko' spijemo, boljši smo: Najboljši slovenski športnik vseh časov

Ni naključje, da se naša stran imenuje ravno Republika Športa. Slovenci smo kakopak športen narod: od ''skijašev'' do hribolazcev, vsak kleni Janez si ob prvih sončnih žarkih polira palice za nordijsko hojo ali lika kolesarski dres od Poli salame, samo da se gre v naravo, ''nar'dit nekaj za telo''.


Naša mentaliteta gre večkrat tudi v ekstreme slovenčevih zmožnosti. Ničkolikokrat smo pred malimi zasloni spremljali reševanje žal že pokojnega Tomaža Humarja iz gora v neki ''-stan'' državi in si grizli nohte, v upanju, da bo vse v redu. Sicer na moji domači grudi ne razumemo najbolje ostalih Slovencev, ki silijo v skalnata pobočja po vsej sili, zato pa imamo ''fuzbal'', ki veliko bolj pritiče našemu reliefu.


Verjetno je izraz naše odvisnosti od miganja tudi plejada vrhunskih športnikov in izvrstnih športnih dosežkov, katerih dober glas seže po celem svetu. Izbrati največjega, najboljšega, najbolj ''športnega'' človeka v deželi na sončni strani Alp, ob tako pestri izbiri gotovo ni mačji kašelj. Na prvo žogo je našteti kandidate med največjimi imeni slovenskega športa sila preprosto: Leon Štukelj, Miro Cerar, Mima Jaušovec, Bojan Križaj, Ivo Daneu, Mateja Svet, Primož Peterka, Rajmond Debevec, Petra Majdič, Tina Maze, Brigita Bukovec, Urška Žolnir, Petkovšek, Čop in Špik, Pegan, Prevc, Kozmus, Zavec, Dragić, Dončić, Gajser, Kopitar, Roglič, Pogačar.


Toliko velikanov športa, da se mi imen ob priimkih več ni ljubilo pisati. Neverjetno, kako preprosto je tako iz glave zapisati vrhunske športnike, ki so dosegali in še dosegajo neverjetne rezultate, zagotovo pa sem še kakšnih deset oškodoval omembe.


CVIČ'K MAŠINA


Obstaja pa še en slovenski športnik, na katerega smo morda celo rahlo pozabili. Morda ga ne omenjamo v isti sapi, kot ostale velikane, ko klesamo Mount Rushmore slovenskega športa. To je danes 66-letni maratonski plavalec Martin Strel. Mož, kateremu na prvi pogled ne bi pripisali športnih lastnosti, razen morda vloge ''kavč'' poznavalca s pivskim trebuhom in odkrito ljubeznijo do rujne kapljice.


Če med največje ''spake'' narave štejemo LeBrona Jamesa, ki mu forma z leti v ligi NBA ne pada kljub temu, da je že globoko v jeseni kariere, ali pa Usaina Bolta, ki sto metrov preteče dobesedno ''dok si reko' keks'', moramo med te športne ''mašine'' prišteti tudi plavalnega androida iz Mokronoga (kozmos ima smisel za ironijo).





MALO BOLJ ZAŠPEHAN MICHAEL PHELPS


Dedi je dosegel nekaj nemogočih podvigov: štirje svetovni rekordi, kot prvi je preplaval celotno reko Mississippi, premagal je Jangce, leta 2007 pa je postal prvi, ki je bil dovolj ''neumen'', da preplava Amazonko. Seveda Strel ne stavi na hitrost – verjetno ga na kratke razdalje prekaša tudi kdo, ki trenutno prebira tale spis – ampak na neverjetno, skoraj nečloveško vzdržljivost, ki ga po mojem skromnem mnenju dela enega največjih športnih fenomenov naše generacije.


Samo število zaporednih dni, ki jih je Strel pri svojih največjih podvigih preživel v pogonu, so pri njegovi telesni gradnji in starosti neverjetni, preplavana razdalja pa mitološka. Verjetno največji dosežek in dokaz vzdržljivosti pa ni v plavanju samem, ampak so to vode, v katerih je čofotal.


LAŽJE POGOJE ZA PLAVANJE BI IMEL CELO NA MARSU


Strel se je prebijal skozi trupla in kemikalije najbolj onesnažene vode na svetu (kitajski Jangce), kjer so mu po vsaki etapi zdravniki dobesedno reševali življenje.


V Amazonki se je moral otepati parazitov, ki so se razveselili novega gostitelja, morskih psov (tisti, ki še vedno doživljate nočne more zaradi filma Jaws, lahko prenehate brati), ja morskih psov, ki plavajo po Amazonki. Morski bik, ki je med morskimi psi zaslužen za največ človeških smrtnih žrtev med temi ''krotkimi'' živalicami, se odlično znajde tudi v sladkih vodah in glej ga zlomka, plava tudi po največjem sladkovodnem sistemu na planetu Zemlja.

Še hujše so veliko manjše ribice od morskega bika, piranje, ki so iz dneva v dan načenjale Strelov hrbet, njegovi pomočniki pa so na drugo stran ladje, ki ga je spremljala zlivali kri, da bi krvoločne zverinice odvrnili od našega plavalca.


Za razliko od sila varnih bazenov, se po rekah, ki jih je Strel premagoval z veliko hitrostjo, premikajo tudi drevesa in številni objekti, ki bi z enim udarcem pokončale kogarkoli, vodni vrtinci na najzahtevnejših delih reke pa so sposobni potoniti čoln – kaj šele rahlo vinjenega plavalca. Ravno surovo okolje, v katerem je Strel dosegal svoje uspehe, je tisto, ki je v mojih očeh differentia specifica, ki postavi maratonskega plavalca nad vse ostale športnike v Sloveniji. Zares si upam trditi, da v naši zgodovini boljšega pač ni bilo.


BIG RIVER MAN




Dokumentarec o našem plavalcu mu morda prinaša celo več posmeha kakor slave, saj bolj spominja na neko ceneno parodijo, kot pa na resno filmsko delo. A ravno to je čar celotnega filmskega projekta in je verjetno tudi razlog, zaradi katerega je bil kljub majhni produkcijski vrednosti nagrajen. Skozi film spremljamo našega protagonista pri njegovem največjem izzivu, mogočni Amazonki. V dokumentarcu smo spoznali še tretjo Strelovo strast: poleg kitare in plavanja, ki tarokira z življenjem, je njegova ljubezen tudi alkohol. Ob ponovnem ogledu filma sem se pošteno nasmejal, edina poučna misel, ki jo lahko potegnem iz celotnega dela pa je: ''Za take norije moraš biti malo vsekan in veliko bolj nacuzan.''


Prav smešno je bilo poslušati, kako si Strel v Sloveniji lahko privošči vse: vožnjo pod vplivom alkohola in z neprilagojeno hitrostjo, poleg tega pa Strel očitno lahko parkira tudi na Prešernovem trgu. ''Pa ja ne mislijo resno? Tega pa res ne verjamem'', sem si smeje zabrundal. Nekaj dni po tistem sem naletel na Guardianov članek, v katerem je novinar, ki je s Strelom imel dogovorjen intervju, opisoval popolnoma enako zgodbo: ''Imam občutek, da se Strel lahko vozi, kjer se želi, in to s poljubno hitrostjo. Parkira kjer hoče. Policija ga vedno prepozna, le nasmejijo se mu in pomahajo … Predsedniki prihajajo in odhajajo, a Strelovi dosežki ostanejo večni.''


Vsekakor je zanimiv tudi vpogled v Strelovo ekipo, ki ga spremlja po Amazonki. Ena izmed stalnic pri njegovih podvigih je gotovo sin Borut, menedžer, piarovec in osebni asistent, ki skozi dokumentarec vodi gledalca s sicer malo polomljeno angleščino. Ravno tak pristop k naraciji dokumentarca s številnimi (ne)uspelimi šalami naredi zgodbo še toliko bolj pristno in nezaigrano. Tudi Slovenci smo se ob ogledu marsikaj naučili: sam na primer nikoli nisem vedel, da je konjski burger slovenska nacionalna hrana številka ena. Med ekspedicijo spoznamo tudi Strelovega navigatorja, ameriškega športnega ribiča, ki na prvi plavalni dan prvič v roke prime napravo GPS.


Nauk zgodbe? Samo Slovenci smo dovolj pogumni (neumni), da se potopimo v najsmrtonosnejše globine rek, z minimalnimi informacijami in nepripravljenim kadrom. Morda pa je ravno to ključ do uspeha? Morda Fortuna čuva zanesenjake Strelovega kova? Morda pa je Martin Strel zares samo pol človek, in pol nekakšna cviček verzija Terminatorja? Zagotovo vem povedati le to, da so Strelovi rekordi nezlomljivi in neponovljivi. Kdo pa je še tako prismojen, da bi se spomnil česar takega?



400 views
  • YouTube