• Aljaž Janez Pirnat

Vojne na ledu in osvajanja rekordov Alexandra ''Velikega''

Kadar govorimo o najboljših hokejistih vseh časov, imamo na tapeti nedvomno imena kot Wayne Gretzky, Gordie Howe, Mark Messier, Mario Lemieux ali Jaromir Jagr. Vsak nepojmljivo poseben ter izjemen in na svojevrsten način legenda kluba oziroma klubov, ki jih je zastopal. Hokejisti, med katerimi se deli nešteto rekordov, individualnih lovorik in ekipnih naslovov, skupaj sestavljajo zgodbo vzponov in padcev, volje in determinacije ter sreče in žalosti imenovano hokej. Vsak hokejist sanjari, da bo nekoč omenjen v istem stavku kot te velikani igre, po katerih se je v mladosti zgledoval, vendar pa le redkim to tudi uspe. Potrebnega je ogromno znoja, bolečine, volje, truda in odrekanja. Vsemu, kar je potrebno žrtvovati, moramo dodati še pošteno mero talenta ter kanček sreče. In res, na vsake toliko dobimo izjemnega talenta, prežetega s spretnostmi in sposobnostmi, o katerih lahko večina le sanjari. Tovrsten primer je nedvomno ''Velika osmica'' modernega hokeja, ruski hokejski virtuoz Alexander Ovečkin.


V preteklih tednih je o slednjem bilo veliko govora, saj je po nekaj izjemnih predstavah Ovi na lestvici najboljših strelcev vseh časov v ligi NHL prehitel Steva Yzermana in Marka Messiera ter se z 698 goli na omenjeni lestvici povzpel na osmo mesto. Kmalu lahko pričakujemo, da bo ruski veteran splezal še kakšno mesto višje, saj ima trenutno sedmi najboljši strelec vseh časov, Mike Gartner, pred njim deset golov naskoka. A kje se bo Ovechkin ustavil? Mnogi so namreč mnenja, da če ne bo imel nesreče s poškodbami in če bo tudi v jeseni svoje kariere nadaljeval z izjemnimi predstavami in bo še naprej zadetke dosegal kot po tekočem traku, lahko neverjetni Rus na večni lestvici strelcev prehiti tudi najvplivnejšega in najboljšega igralca vseh časov, ''GOAT-a''hokeja Wayna Gretzkyja. Če bi mu to uspelo, bi zavzel prestol najboljšega ''golgeterja'' lige vseh časov. Čeprav bi marsikdo Oviju privoščil, se tovrsten dosežek morda zdi malce neverjeten. Upoštevati moramo, da bo letos septembra Ovečkin dopolnil 35 let, prav tako pa bi moral, če bi želel vsaj izenačiti Gretzkyja, zabiti še skoraj 200, saj je slednji v svoji karieri dosegel kar 894 zadetkov. Vendar če tudi Ovečkinu ne uspe podreti rekorda slavnega Kanadčana, se nima česa sramovati, saj njegovo kariero krasi vrsta drugih uspehov, ki ga uvrščajo med najelitnejše hokejske igralce, ki jih je svet kadarkoli premoral.


Ovečkin se je v Moskvi leta 1985 rodil v družino, prepleteno s športnimi koreninami, in sicer materi Tatyani, dvakratni olimpijski prvakinji v košarki, in očetu Mikhailu, profesionalnemu nogometašu. Najmlajši med tremi brati je že kot majhen otrok v očeh svoje matere, predvsem zaradi tega, ker je shodil hitreje in kazal boljše motorične sposobnosti kot njegova brata, bil tisti, kateremu je usojena uspešna športna pot. Že pri dveh letih je v roke vzel svojo prvo hokejsko palico in s tem pokazal zametke ljubezni, ki jo je kasneje vzgojil do tega športa. Ko je bil malce starejši, je ob vsaki hokejski tekmi kot zabetoniran v tla sedel pred televizijski zaslon in drugim ni dovolil, da bi zamenjal kanal. In verjetno je bila ta neizmerna strast do športa, ki jo je razvil mladi Ovečkin, ključnega pomena, saj ga je že od mladih nog vodila na prava pota. Zgodba bi se lahko odvila precej drugače, saj je Ovi odraščal na enem izmed revnejših obrobnih predelov Moskve, kjer droga in kriminal še zdaleč nista bila neznanki. Vendar medtem, ko so se njegovi prijatelji ''drogirali in umirali'', kakor se je izrazil Ovečkin, je le-ta vsako jutro in večer, odločen in željan boljšega življenja, odhajal na treninge hokeja, zaradi katerih se je kasneje tudi izvlekel iz groteskne soseske.. Pri desetih letih je Ovečkin namreč v prometni nesreči izgubil svojega starejšega brata Sergeija, kar je le še dodatno podkurilo ogenj, ki je gorel v njem, in povečalo že tako močno odločnost, da se dvigne iz brezupja in bede, ki sta takrat vladali v bivših državah Sovjetske zveze. Sanje so se mu uresničile, ko se mu je uspelo prebiti v vrste enega najuspešnejših ruskih hokejskih klubov Dinamo Moskva. Svoj pečat je pri slednjem pustil že kot 11-letnik, in sicer ko je s 56 doseženimi zadetki v mlajših selekcijah podrl rekord Pavla Bura, ki jih je dosegel 53. Svoj debi za člansko ekipo je dočakal v sezoni 2001-02, ko je štel 16 let. Vseskozi je tudi javno izražal željo po tem, da se nekoč izkaže v najmočnejši hokejski ligi na svetu NHL in priznal, da je kot otrok zbiral kartice NHL igralcev, še posebej tiste svojega idola Maria Lemieuxa.

Mladi Ovečkin v dresu Dinamo Moskve. VIR: Barstool Sports

Sezoni 2002-03 in 2003-04 je še odigral pri Dinamu, nato pa se je prijavil na NHL nabor leta 2004, na katerem so ga kot prvega tudi izbrali Capitals iz Washingtona. To je bil prelomni trenutek v Ovečkinovi karieri in kljub temu, da ob prihodu v ZDA ni znal niti besede angleško in je svoj govor kot prvi ''pick'' nabora podal v ruščini in posledično mnogi niso razumeli, kaj govori, je bilo neopisljivo srečo in zadovoljstvo mogoče prebrati iz njegovega obraza. Oviju so se tako odprla vrata, da se izkaže tudi med najmočnejšo konkurenco, vendar pa je moral na svojo priložnost kljub vsemu še malce počakati. NHL sezona 2004-05 je bila namreč zaradi neuspelih dogovarjanj med predstavniki lige in zvezo igralcev o t. i. ''salary cap-u'' (najvišja skupna denarna vsota vseh pogodb igralcev v klubu, ki se ne sme preseči) odpovedana. Ovechkin je bil tako prisiljen da naslednjo sezono, torej 2004-05, odigra za Dinamo.


Naslednjo sezono se je vrnil k Washingtonu in na svojem debiju v dresu Capitalsov proti ekipi Columbus Blue Jackets zatresel dva zadetka, in s tem prispeval k zmagi s 3 : 2. Ni dolgo trajalo, da je Ovi dosegel tudi svoj prvihattrick, saj je le dobre tri mesece po svoji prvi predstavi v NHL trikrat premagal takrat izjemno renomiranega vratarja Racakov iz Anaheima Jean-Sebastiena Giguera. Fizično močni in tehnično podkovani Rus je tako skoraj nemudoma postal velik ljubljenec tako občinstva v Washingtonu, kot tudi drugih oboževalcev hokeja in lige NHL po vsem svetu. Najbolj prepoznavna oziroma ''trademark'' poteza Ovečkina pa je predvsem njegov ''one-timer slapshot'' oziroma udarec iz zamaha ''s prve'', s pomočjo katerega je tekom svoje kariere dosegel že zajetno število golov. Pozicija, s katere Ovi najraje sproži, pa je predvsem območje levega ''face-off'' kroga (krog, v središču katerega se izvaja buli). Cona, ki ji mnogi rečejo kar Ovečkinova ''pisarna''. Njegov nekdanji soigralec Brooks Orpik je dejal ''čeprav veš, kam bo šel plošček, ga klub temu ne moreš zaustaviti,'' in poudaril, da gre za izjemno zahtevno tehniko udarca, ki pa jo je Ovi izpilil do popolnosti. V svoji krstni sezoni v NHL je Ovi dosegel 52 zadetkov in v boju za naziv novinca sezone premagal takrat prav tako izjemno vročega novega igralca, Kanadčana Sidneyja Crosbyja.


Prva sezona Ovečkina v NHL pa je bila le zatišje pred nevihto, saj je kasneje v svoji karieri osvojil rekordnih osem nazivov najboljšega strelca lige. S tem je tudi potrdil svoj status daleč najučinkovitejšega strelca moderne igre, saj je v 14 sezonah, ki jih je odigral v najprestižnejšem hokejskem tekmovanju na svetu, bil najboljši strelec v kar osemkrat. Posledično mu je izvrstna forma prinesla tudi naziv ''MVP-ja'' oziroma najkoristnejšega igralca rednega dela sezone v letih 2008, 2009 in 2013. Vendar pa so individualne lovorike bile le tolažilne nagrade v primerjavi s tistim, kar si je Ovečkin najbolj prizadeval doseči oziroma osvojiti – Stanleyjev pokal. Po tem, ko se mu v prvih dveh sezonah v NHL z Washingtonom ni uspelo uvrstiti v končnico, so kasneje ''Capsi'' z Ovečkinom na čelu le postali redna stranka v sklepnem delu tekmovanja. Po nekaj nesrečnih izpadih že v prvem krogu končnice se je Capitalsom kasneje uspelo prebiti v drugi krog končnice. Tam so bila za Ovečkina in druščino pogosto usodna srečanja proti Rangersom iz New Yorka, ki so Capitalse v polfinalu vzhodne konference izločili dvakrat, in sicer leta 2012 in 2015, ter zlasti proti Pingvinom iz Pittsburgha, ki so bili v že omenjeni fazi tekmovanja premočni v letih 2009, 2016 in 2017. Sveti gral hokeja se je Oviju nenehno izmikal in zdelo se je že, da mu morda ni usojeno stopiti na vrh hokejskega visokogorja imenovan prvak Stanleyjevega pokala. Vse do sezone 2017-18.

Ovečkin po prejemu nagrade za najboljšega strelca rednega dela sezone 2014-15. VIR: Hockey Hall of Fame

V rednem delu sezone 2017-18 so hokejisti z izjemno suverenimi predstavami dodobra nakazali, da so resni kandidati v boju za končno zmago, in na koncu sezone v vzhodni konferenci osvojili skupno tretje mesto, Ovečkin je temu dodal še naziv prvega strelca liga. Prvi del posla je bil opravljen, sedaj pa je na vrsto prišla končnica. V prvem krogu je Capsom nasproti stala ekipa Columbusa, ki je v seriji tudi osvojila prvi dve tekmi in tako imela prednost 2 : 0. Vendar so pri Washingtonu kasneje le ujeli formo in zmagali na naslednjih štirih tekmah in s skupnim rezultatom v zmagah 4 : 2 napredovali v nadaljni del tekmovanja. Tam jih je pričakal stari sovražnik Sidney Crosby in njegovi Pingvini iz Pittsburgha. Mnogi so Capse odpisali že pred začetkom serije in menili, da če jim do sedaj nikoli ni uspelo, tudi tokrat ne bo nič drugače. V skladu s tem se je odvila tudi prva tekma serije, ki jo je ekipa Washingtona na domačem ledu izgubila s 3 : 2. Vendar pa so vse kritike in provokacije očitno Ovečkina in njegove soigralce močno podžgale, saj so osvojili štiri od naslednjih petih tekem serije in se z rezultatom v zmagah 4 : 2 mimo Pittsburgha prvič po 20 letih uvrstili v finale vzhodne konference. Tam pa so se soočili s prvimi favoriti tedanje sezone, moštvom Tampa Bay Lightning, ki so leteli na krilih Stevena Stamkosa in Nikite Kucherova. Po prvih štirih odigranih srečanjih je bila to serija, pri kateri je izstopala predvsem neučinkovitost domačih ekip, saj so vselej slavili gostitelji. Nato je na spored prišla tekma številka pet, ki je bila odigrana v Tampi. Prvič v seriji so takrat (presenetljivo) slavili domači hokejisti, kar je pomenilo, da so se hokejisti Washingtona z zaostankom v zmagah s 3 : 2 znašli na robu izpada. Vendar pa so na naslednji tekmi slednji pokazali dobro predstavo in zmagati na domačem ledu – brez prejetega zadetka so z rezultatom 3 : 0 serijo znova izenačili. Na vrsto je prišla tekma št. sedem, Dan D za Alexandra ''Velikega'' in njegove pogumne vojščake, prizorišče: Tampa Bay. Po eni najboljših posamičnih predstav v končnici so po zaslugi vratarja Bradena Holtbyja, ki je ubranil vseh 29 strelov, ki so bili sproženi proti njegovim vratom, ekipa Washingtona slavila s 4 : 0 in se prvič po 20 letih uvrstila v finale Stanleyjevega pokala. Tam so se nekoliko presenetljivo srečali z Vegas Golden Knightsi, ekipo, ki je že v svoji prvi sezoni v ligi NHL priplezala do samega finala. Pred začetkom serije so mnogi poudarjali, da je po tem, ko je prekinil prekletstvo proti Pittsburghu in se prebil preko favorizirane Tampe, morda to za Ovečkina zadnja priložnost, da pri 32 letih končno osvoji tako zaželeni Stanleyjev pokal. In to mu je tudi uspelo, saj je Washington s skupnim izidom v zmagah 4 : 1 ugnal novince iz Las Vegasa. Kot najboljši strelec končnice s 15 doseženimi zadetki je prejel nagrado za ''MVP-ja'' oziroma najkoristnejšega igralca končnice. To je za Ovečkina pomenilo uresničitev sanj, njegovo ime pa bo za vekomaj vgravirano v 90 centimetrov visok in 15,5 kilogramov težak pokal, katerega krasijo največja hokejska imena vseh časov.

Dvig Stanleyjevega pokala kapetana ekipe Washington Capitals. VIR: USA Today

Poleg posamičnih in ekipnih lovorik na klubskem nivoju je Ovečkin uspehe dosegal tudi v dresu ruske reprezentance, s katero je trikrat osvojil naziv svetovnega prvaka – v letih 2008, 2012 in 2014. V osebnem življenju je poleg hokeja Ovečkin tudi velik ljubitelj avtomobilov, hkrati pa tudi človek velikega srca. Na tekmi zvezd 2015 je po tem, ko je prejel novi Honda Accord, avto prodal na dražbi in ves zaslužek doniral Ameriški zvezi za hokejiste s posebnimi potrebami.


Prijetnemu, nasmejanemu, trdoživemu in temperamentnemu Rusu se je kmalu po osvojitvi Stanleyjevega pokala leta 2018 tudi rodil prvi otrok, ki ga je poimenoval po svojem preminulem bratu Sergeiju. Gre za poklon, ki pomeni veliko več kot spoštovanje in ljubezen, saj je Sergei igral pomemben del v Ovečkinovi zgodbi in dosedanjih uspehih. Poleg poimenovanja svojega sina, Ovečkin v njegovo čast večkrat po doseženem zadetku poljubi svojo rokavico in s prstom pokaže ter pogleda v zrak. Morda je prav Sergei tisti angel varuh, ki v težkih časih daje potrebno energijo in vsem nam ljubiteljem hokeja omogoča, da smo priča enemu najboljših igralcev, z enim največjih src, vseh časov.

Ovečkin z ženo Anastasijo Shubskayo in sinom Sergeijem. VIR: Russian Machine Never Breaks