• Niko Hari

Zaj**ani Pistonsi

Vsi, ki si ogledate kakšno tekmo Houstona v NBA, verjetno (podobno kot jaz) izgubljate živce, ko Hardnu sodniki piskajo vsak dotik kot prekršek, vi pa morate gledati tekmovanje v prostih metih namesto košarkarske tekme. Po soočenju s takšnimi in podobnimi frustracijami, vsaj meni paše (tako kot ata na mamo) malo nostalgije.


Vračamo se v pozna osemdeseta. Čas, ko je poleg košarkarskih veščin bilo uporabno tudi poznavanje mešanih borilnih veščin, saj je igra bila neprimerno bolj fizična kakor je danes. Ne, to niso mokre sanje vsakega košarkarskega oboževalca srednjih let, to ni graja sodobnega sloga košarke.

Na prehodu v devetdeseta je Michael Jordan začel svoj pohod do statusa ikone košarkarskega športa.


Sicer je vzhodu še (formalno) vladal Larry Bird, vendar je vsak z vsaj povprečno sposobnostjo uporabe oči videl, da se njegova era dominacije bliža h koncu, njegov hrbet pa domu za ostarele. Jordan je kakor vihar (Andrej Stare očitno tudi v tem članku ne bo imel mira pred nami) pustošil po ligi in z nezaustavljivo igro naskakoval prvi naslov prvaka NBA.


Na zahodu je bil ''ta glavni frajer'' Earvin ''Magic'' Johnson. Prvotna različica nekonvencionalnega visokega organizatorja igre (Point Forward), ki je v soju Losangeleških žarometov skupaj s starosto lige Kareemom Abdulom-Jabbarjem (v svojih zgodnjih štiridesetih), Jamesom Worthyjem ter Byronom Scottom tvoril kultne Show Time Lakerse.

V naslov si dal Pistonse, bedak


Poleg vseh ikon, mitov in legend je po parketih tistega časa, bolj kot ne pretepala še ena skupina športnikov, Detroit Pistonsi. Ekipa iz mesta motorjev se je poleg izjemno talentiranih igralcev opirala tudi na svoje veščine kungfuja in amaterskega boksa. Po porazu v velikem finalu lige leto prej, so Isiah Thomas in druščina bili lačni maščevanja, kot John Wick, ko je videl kaj so mu naredili s psom.


Glavna taktika Bad Boy Pistonsov, kot so ekipo ''ljubkovalno'' poimenovali v ZDA, je bilo iskanje vsakršnih prednosti pred, med in celo po tekmi. Kot eno izmed prvih moštev so uporabljali za košarkarje posebej prilagojena letala, ki so dvometrašem nudila več udobja pri potovanju v goste. Med tekmo so skušali zaustaviti najboljše napadalce, včasih tudi z rokoborskimi prijemi. Ni mi potrebno poudarjati, da pri nobeni ekipi niso ravno odpirali šampanjcev, ko so se morali spopasti s podlimi fanti. Po tekmah je bilo glavno orožje ''zaporniške'' ekipe trash talk - zbadanje nasprotnikov, po katerem so posegali tudi med tekmo. Igralci Detroita so dobro vedeli, kdo v nasprotnem moštvu je najbolj labilen in komu se bo prvemu odpeljalo zaradi sočnih besed. Med igro so s takimi ''forami'' dosegli marsikateri ravs, ki jim je bil seveda pisan na kožo. Številni nasprotniki so bili iz igre zaradi neobvladovanja jeze tudi izključen. Zbadanje po tekmi pa je delalo čudeže v končnici, kjer je tekem med moštvi več. V glavah nasprotnikov so bili že dolgo pred naslednjo tekmo.



Vir: vintage Detroit


Sanjska ekipa brez glavnega Bad boya


Na videz kaotično moštvo pa je bilo vse prej kot to. Najbolj zaslužen, da se soigralci pri Detroitu niso pobili kar med sabo, je bil trener ekipe, Chuck Daly. Nič čudnega ni, da so ravno Chucka izbrali za glavnega trenerja sanjske ekipe (The Dream Team) ZDA na olimpijskih igrah v Barceloni leta 1992. To je bila prva olimpijada, na kateri so lahko nastopali tudi igralci NBA. Edini, ki je bil sposoben krotiti reprezentanco egocentrikov je bil prav Daly. Za zlato kolajno je bil poleg najboljše košarkarske zasedbe vseh časov v veliki meri zaslužen tudi trener. Na pripravljalnih tekmah je s svojim strokovnim štabom poskrbel, da je Dream Team izgubil proti ekipi študentov. Hladen tuš za zvezdnike pa je bil dovolj, da so postali smrtno resni ter lačni zmage. ZDA so na olimpijskih igrah z levo roko osvojile prvo mesto. Najbolj kontroverzna odločitev Dalyja pa je bila, da v sanjsko moštvo ni vključil prvega zvezdnika svojih Pistonsov, Isiaha Thomasa. Zaradi slovesa Bad Boysov in splošnega sovraštva do te ekipe, Daly svojega zvezdnika v reprezentanco ni vpoklical.


Sanjska ekipa s Chuckom Dalyjem na čelu. Vir: celticslife.com


Prvaki 1989


Pred šampionsko sezono so Pistonsi imeli kar nekaj smole v obračunih z Bostonom. Tisti starejši se spomnite znamenite ukradene žoge v konferenčnem finalu 1987, ko je Larry Bird snedel žogo ob podaji iz avta pod košem Detroita in se vpisal v zgodovino z eno najznamenitejših potez v NBA košarki nasploh. Celticsi so finale dobili, Bad boysi pa so morali počakati na naslednjo priložnost.


V obračunu končnice 1988 je Kevin McHale zadel trojko ob zvoku sirene, svojo komaj drugo v karieri (enako verjetno je, da jaz zabijem preko Lebrona, pa komaj skočim do mrežice). S trojko je McHale izsilil drugi podaljšek na srečanju, Celticsi pa so tekmo na koncu dobili in serijo izenačili na 1:1. Kljub smoli so Pistonsi serijo dobili in nadaljevali zmagovalni pohod. Leta 1988 so Pistonsi končno zavladali vzhodu, v finalu pa so jih Lakersi po težki seriji premagali z rezultatom 4:3 v tekmah. Novo razočaranje.



Kljub neuspehom so podli fantje opozorili nase kot resen kandidat za naslov, v sezoni 89' pa so končno okronali svojo igro z zlatim prstanom. Bird je po operaciji hrbta na začetku sezone upal, da se bo lahko vrnil do končnice, vendar mu to ni uspelo. V prvem krogu je Detroit ''pometel'' z Bostončani in brez izgubljene tekme nadaljeval v drugi krog. Najbolj resna preizkušnja na vzhodu so bili Jordanovi Bullsi, pri katerih je MJ že pokazal, da bo postal legenda športa.


Z neverjetno obrambo na Jordanu sta Bill Lambier in Dennis Rodman pod košem zaustavljala napade Čikaga. Sploh Dennis Rodman je veljal za obrambni stroj, ki je lahko odločil tekmo brez zadetega koša. Ko je bil Rodman na igrišču nasprotniki praktično niso prišli do skoka, Lambier, Iron Man, kot so ga klicali (v karieri je kot veteran odigral osem zaporednih sezon brez izpuščene tekme) pa je diktiral tempo pod košem na obeh straneh igrišča. Pri Pistonsih ni bilo posameznika, ki bi igral sam, zmagovala je ekipa (podobno kot pri presenetljivem naslovu leta 2004).


Rodman, preden si je pobarval lase in potetoviral telo. Vir: Fox News


Največja prepreka je Detroit čakala v finalu, famozni Los Angeles Lakersi s čarodejem Johnsonom na čelu. Motorja, ki se je skozi končnico dobro ogrel niti Show Time Lakersi niso znali zaustaviti, ravno nasprotno. Bad boysi so popolnoma uničili nasprotnika in zlahka, s štiri proti nič v tekmah osvojili naslov prvakov lige NBA. Za nameček pa so naslednjo sezono naslov tudi obranili.


Lahko si jih ljubil, lahko si jih sovražil. Dejstvo pa je, da so podli fantje našli ključ do uspeha, za marsikatero odlično ekipo in tudi za marsikaterega igralca v košarkarski hiši slavnih tega ne moremo reči (Allan Iverson, Charles Barkley in James Harden ter Russel Westbrook v sodobnem času). Nihče ne more trditi, da so bile tekme v osemdesetih in devetdesetih letih dolgočasne, so pa včasih res bolj spominjale na ameriški nogomet ali hokej.
71 views