• Niko Hari

Zakaj športniki v NCAA niso plačani?


Marec - razen deževnih dni, prvega pomladanskega cvetja, kihanja zaradi alergij in virusa COVID-19, je ta mesec za večino od nas povsem običajen in dolgočasen. Na drugi strani Atlantika je marec ''zmešan'', in to dobesedno. Pred vrati je namreč March Madness, univerzitetno košarkarsko prvenstvo prve divizije. Ni izključeno, da se turnir letos sploh ne bo odigral zaradi pandemije, ki trenutno pustoši po svetu. Liga NBA je na primer že začasno odpovedala svoje tekme.


Zaključni turnir pod okriljem ustanove NCAA (National Colleggiate Athletic Asociation) je vse prej kot šolsko tekmovanje, saj na letni ravni samo od televizijskih pravic v blagajno organizacije prinese okoli milijardo ameriških dolarjev. Vaše oči ne potrebujejo pregleda, prav ste prebrali. Turnir 68 ekip s prodajo televizijskih pravic zasluži več kot liga NFL s predvajanjem Super Bowla. Seveda Super Bowl skupno generira astronomsko večje količine od March Madnessa, pa vseeno.


Celo življenje je ''brand'' (ta podnaslov ponosno sponzorira Coca-Cola)


Nič čudnega ni, da NCAA služi mastne denarce. Univerzitetna košarka (tako kot univerzitetni ameriški nogomet) je pri Američanih sila popularna in izjemno gledana. Dobesedno vsak trenutek, ki se zgodi na tekmi, ima svojega sponzorja. Tudi ritual, ko zmagovalna ekipa iz obroča odreže mrežico, je sponzoriran s strani proizvajalca lestev, po katerih se igralci povzpnejo do koša.


Pričakovali bi, da športniki od katerih je odvisna gledanost (in s tem povezana vreča denarja), dobijo milijonske plače. ''Malo morgen''. Študentski atleti v vseh športih pod okriljem NCAA dobivajo univerzalne prejemke v vsoti 0,0 dolarjev letno. Takšno število je sprejemljivo le v napihanih promilih za volanom. Ko se gre za šport, ki generira takšne vsote denarja pa je lepo, da je oseba za svoje delo pošteno plačana. Zagrizli smo v problematiko, ki je veliko bolj globoka ter zapletena, kot bo dano slutiti v tem prispevku. Vseeno vam bom skušal na enostaven način predstaviti glavne pereče teme ameriškega univerzitetnega športa.


Glavni argument kravatarjev organizacije NCAA je, da študenti niso zaposleni, zato jim plačilo ne pripada. Po mnenju Marka Emmerta, prvega moža študentskega športa v ZDA, bi plačevanje športnikov-študentov uničilo sleherne vrednote, za katerimi stojijo univerze. Za utrjevanje vrednot kolegialnosti in amaterskega športa Emmert na leto dobiva skromno plačilo treh milijonov dolarjev). Tudi večina trenerjev nasprotuje plačilu športnikov, sami pa se le stežka odrečejo milijonskim plačam, ki jih prejemajo na svoje tekoče račune (najbolje plačani košarkarski trener Mike Krzyzewski letno prejema pičlih devet milijonov dolarjev).

Na tej točki je treba omeniti, da je igranje košarke pod okriljem NCAA edinstvena priložnost slehernega mladeniča. ''Jackpot'', ki študenti lahko zadenejo, je nedvomno igranje v elitni NBA. S svojo infrastrukturo, osebjem ter strokovnim znanjem, je univerzitetna košarka najboljša odskočna deska za uresničitev košarkarskih sanj. Res pa je, da sanje v resničnem svetu doživijo le redki, crème de la crème.


Športniki-študenti dobijo kompenzacijo za svoj trud v obliki pregrešno dragih štipendij na elitnih ameriških univerzah. Tistim, ki jim uspe zaigrati v NBA, te štipendije ne pomenijo ravno veliko, saj izobraževanja nikoli ne zaključijo (ponavadi po letu dni vstopijo na nabor lige NBA). Vsem ostalim pa v zameno za športno požrtvovalnost univerze nudijo štiri leta dobrega izobraževanja v ZDA. Ne moremo dovolj poudariti, da je to mnogim mladeničem edina življenjska priložnost za boljšo prihodnost. Kljub edinstveni akademski priložnosti za športnike, obstaja manjši problem:


da se športnikom sploh dovoli tekmovati, morajo imeti dovolj dobro povprečje ocen, ki ga številne univerze dosegajo s ponudbo tako imenovanih ''papirnatih predmetov'', ki so v učnem načrtu samo zato, da športnikom omogočijo doseganje potrebnega povprečja. Številni košarkarji, nogometaši in atleti zaradi trdih treningov nimajo časa sedeti za knjigami, učenje abstraktnih jezikov in obskurnih predmetov pa jim omogoča, da vseeno dosežejo potrebno oceno.


Vsak športnik pod okriljem NCAA podpiše pogodbo, v kateri se izreka kot amater, s tem pa se odpove vsakršni finančni kompenzaciji za svoj trud. S podpisom pogodbe se športnik prav tako strinja z vsemi pogoji, ki so zapisani v pravilniku, ki je debelejši od Svetega pisma, a niti sveta knjiga ni tako rigidna kot omenjeni pravilnik. Nekaterim športnikom je neracionalen ''priročnik'' (NCAA se ga drži kot ''pijanec plota'') uničil kariero. Nekdanji trener košarkarskega moštva iz Utaha Rick Majerus je ob smrti starša enega izmed igralcev, pred njegovim letom domov varnovancu na letališču plačal kosilo. Popolnoma normalna in človeška gesta je v očeh NCAA bila kršitev pravilnika, z argumentacijo, da košarkarja ni obravnal enako kot ostale študente. Ne samo, da so nekatera pravila nepraktična in zgrešena, številna so milo rečeno nečloveška.


Neprofitne organizacije


Kot smo spoznali, moštva v univerzitetni košarki in ameriškemu nogometu služijo ogromno denarja. Majčken problem nastane, ko spoznamo, da so ''amaterske'' ekipe pravno gledano neprofitne.


Asociacija NCAA večkrat poudarja, da športni programi niso dobičkonosni. Če pogledamo samo letni profit vseh univerz, jih večina plava v rdečih številkah. Ta podatek, na katerega se NCAA obeša, je zavajajoč, saj univerze dobesedno iščejo načine, kako zapraviti čim več denarja, da ohranijo status neprofitnosti. Plače trenerjev in funkcionarjev, moderna oprema, infrastruktura, stadioni; vse to je le drobec domislic, kako po WC-ju spustiti toliko denarja, da ga slučajno na koncu leta ni preveč. Petnajst največjih stadionov v ZDA pripada ekipam iz univerzitetnih tekmovanj, vsi seveda postavljeni v duhu izobraževanja in vrednot študentskega športa.

Zapravljivost univerz pri infrastrukturi in osebju omogoča najboljše možne pogoje za razvoj mladih športnikov, o tem ni dvoma. Če je kaj kompenzacija neplačevanju študentov, so to najboljša infrastruktura za treniranje in najboljše strokovno osebje. Seveda ni povsod enako, nekateri trenerji verbalno zlorabljajo svoje varovance, zaradi napetih urnikov nekateri športniki hodijo spat tudi lačni, kot je leta 2014 izjavil Shabazz Napier.


Vseeno so taki ekstremni primeri v manjšini, ampak obstajajo, ko ne bi smeli. Upam da smo vsaj opraskali površino izjemno zapletene problematike univerzitetne košarke in športov nasploh. Želim vam ''zmešan'' marec, dragi športni navdušenci.



0 views