• Jan Blaževič

Zgodovina tenisa - od Roda Laverja do Serene Williams

Updated: Feb 2

Že v 12. stoletju so bili v Franciji ustvarjeni prvi zametki teniške igre. Takrat so sicer namesto loparjev uporabljali dlani,tenis je bil poznan bolj pod frazo »jeu de paume« – igra dlani ali po domače: rokomet. Loparjev niso začeli uporabljati vse do 16. stoletja. Strune loparjev so bile pogosto narejene iz ovčjega črevesja, okvir pa je bil lesen, tako da bi ga težko zlomil celo John McEnroe.


Turnirji velike četverice in teniške podlage

Skočimo dobrih 300 let naprej in že smo na začetku moderne dobe tenisa, kot ga poznamo danes. Konec 19. stoletja in v začetku 20. so nastali turnirji velike četverice. Prvi je bil Wimbledon. Leta 1877 ga je teniški klub All England Club ustanovil z namenom zbiranja denarja za svoje potrebe. Wimbledon je tako najstarejši teniški turnir na svetu in verjetno tudi najprestižnejši. Igra se na travi, kar je značilnost teniških igrišč v Veliki Britaniji. So najbolj tradicionalna, a najmanj praktična, saj so stroški obdelave visoki, v primeru dežja pa postane površina spolzka in za vsaj 24 ur neuporabna.

Igrišča All Englad kluba - WImbledon. (vir: https://photos.wikimapia.org/p/00/06/77/50/96_big.jpg).


Angleži so torej veliki tradicionalisti. Tudi kar se mode tiče. Ste se kdaj vprašali, zakaj tenisači na »sveti travi« nosijo zgolj bela oblačila? V 19. stoletju je bil tenis šport, ki so ga igrale predvsem ženske, za katere je veljalo, da so znaki preznojenosti sramovanja vredni. Vsi, ki smo že kdaj potočili kakšno kapljo znoja, vemo, da siva majica kliče po velikih vidnih krogih pod pazduhami. Na beli barvi pa se takšne sledi ne poznajo tako, kot na barvnih oblačilih. Tako bela barva oblačil brani tenisače pred »sramoto.«


Da se vrnem na podlage teniških igrišč. Seveda travnata ni edina, na kateri se je tenis skozi zgodovno igral. Teniškim navdušencem, ki kdaj poprimete za lopar tudi sami, je gotovo najbolj znana peščena podlaga. Taka je večina slovenskih amaterskih igrišč. Pesek v čevljih, beli zokni, ki so po igranju prej oranžni. Uporablja se tudi na veliko igrščih svetovne serije, najbolj poznano pa je odprto prvenstvo Francije: Rolland Garros. Začenši leta 1891 zgolj za člane pariških teniških klubov. Šele, ko je turnir leta 1925 postal dostopen vsem, so ga progalsili za enega od Grand Slam turnirjev. Je edini turnir velike četverice, ki se ne igra v angleško govoreči državi: tenis je bil namreč v začetkih šport, ki se je igral predvsem v Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike.

Različne teniške podlage. Od umetne mase, do trave in peska. (vir: youtube)


Ko smo že pri ZDA, tamkajšnje odprto prvensto je še starejše od Rolland Garrosa. Turnir se je začel leta 1881 pod imenom U.S. National Championship, v prevodu »državno prvenstvo ZDA.« Vse do leta 1975 je tudi ta turnir potekal na travnati podlagi, za tem je sledilo kratko peščeno obdobje, od leta 1978 pa se US Open igra na trdi podlagi. Vsako leto je zadnji turnir velike četverice, odigran konec avgusta/začetek septembra.


Ostane nam še odprto prvenstvo Avstralije, najmlajši turnir velike četverice: leta 1905. Na začetku prav tako travnat turnir, sedaj, tako kot v ZDA, turnir na trdi podlagi. Zaradi geografske lege Avstralije je bil v začetku le redko obiskan s strani najboljših teniških igralcev na svetu, dandanes pa ima status enega od najbolj prestižnih turnirjev na svetu. Je prvi veliki turnir sezone, za mnoge teniške navdušence jo celo odpre.


Tenis kot olimpijski šport

Tenis je bil del olimpijske karavane že na začetku modernih olimpijskih iger leta 1896, a zgolj do leta 1924, ko sta se mednarodni olimpijski komite in teniška zveza znašla v sporu glede tega, kako definirati amaterkse teniške igralce. Zgolj za eno leto se je vrnil leta 1968, od 1984 pa je stalnica na največjem svetovnem odru. Skozi zgodovino sta bili dominantni podlagi peščena in trda, slednja prevladuje predvsem od vrnitve tenisa med olimpijske športe leta 1984. Na omenjeni podlagi se bo igralo tudi v OI v Tokiu prihodnje leto.

Britanec Andy Murray je dvakratni olimpijski prvak v tenisu. Slavil je v Londonu leta 2012 in v Riu de Janeiru leta 2016. (vir: Sky Sports)


Teniške legende

Tenisači so invidualisti. To ni nogomet, košarka ali kakšen drug ekipni šport. Za seboj nimaš ekipe, ki bi te lahko dvignila, ko ti ne gre. Zanesti se moraš na svoje lastno znanje, sposobnosti, čvrsto glavo. Če hočeš biti najboljši, je na tebi, da to postaneš. In skozi zgodovino se jih je zvrstilo ogromno. Ogromno »najboljših«.


Če bi želel izpostaviti vse tenisače, ki so v karieri osvojili vsaj nekaj Grand Slamov, bi za to potreboval približno tri tedne. Zato bom pisal le o najboljših, s poudarkom na moderni dobi tenisa. Ogromno je tenisačev iz prvih desetletij 20. stoletja, ki so veljali za izjemne; mogoče pa o njih pišem v kakšnem prihodnjem članku.

Tenisače, ki jih izpostavljam, bom predstavil v kronološkem vrstnem redu, ne uvrščam jih od najboljšega do najslabšega ali obratno.*

Rod Laver

Ena prvih teniških zvezd. Rod Laver, rojen leta 1938, je ime, ki ga povezujemo z največjo dvorano Odprtega prvenstva Avstralije (Rod Laver arena), a mogoče vseeno mnogo ljudi ne ve veliko o njem. Avstralec je igral na prehodu tenisa v moderno dobo. Kar nekaj let (od 1964 do 1970) je veljal za številko ena svetovnega tenisa. Osvojil je tri odprta prvenstva Avstralije, dva Roland Garrosa, štiri wimbeldonske naslove in dve trofeji na US Openu: skupno 11 naslovov za Grand Slam. Avstraliji je pomagal do petih Davisovih pokalov, bil pa je tudi dober partner v dvojicah: osvojil je Wimbledon v letih 1959 in 1960 ter Odprto prvenstvo Francije leta 1961. Prva leta je igral kot amater, leta 1963 je presedlal med profesionalce in kaj kmalu zasedel teniški prestol. Je edini, ki je sedel na njem pred in po začetku odprte ere tenisa (začetek predstavlja leto 1968, ko so Grand Slam turnirji dovolili, da profesionalni tenisači igrajo skupaj z amaterskimi. Pred tem so lahko na omenjenih turnirjih igrali samo amaterji). Po Rodu Laverju je poimenovan tudi Laverjev pokal, ustanovljen leta 2017, ko se pomerita ekipa Evrope proti ekipi sveta. Leta 1981 je Laver bil sprejet tudi v teniško hišo slavnih (International Tennis Hall of Fame).

Rod Laver. (vir: The New York Times)


Bjorn Borg

Kaj bi bilo, če bi bilo? Najboljši tenisač svojega časa, eden največjih vseh časov. Šved Bjorn Borg, rojen 1956, je bil najstniška teniška senzacija. Pri 18-ih letih je osvojil odprto prvenstvo Francije, kar je kasneje ponovil še petkrat, pet ima tudi naslovov najboljšega v Wimbledonu. Nikoli ni uspel osvojiti velikega turnirja Avstralije in Združenih držav. Poznan je bil po svoji mirnosti na igrišču, izven njega pa je imel številne težave. Upokojil se je namreč že pri 26-ih letih zaradi izgorelosti. Moramo se zavedati, da je bil Borg nekaj novega, nekaj posebnega: predvsem zaradi svoje mirnosti. Ljudje so od njega zahtevali in pričakovali veliko, pozornosti in pritisku pa ni bil kos. Zaznamoval je konec 70-ih in začetek 80-ih v teniški zgodovini.


John McEnroe

Borgov glavni tekmec v tistih časih je bil Američan John McEnroe: Borgovo čisto nasprotje. Temperamenten, svojeglav, tankih živcev, znan po svojih prepoznavnih gostih laseh in rdečem traku okoli glave. Levičar z enoročnim backhandom, kar je prava redkost. Zmagovalec sedmih turnirjev za Grand Slam. Bil je tri leta mlajši od Borga, zato je na teniško sceno prišel ravno v obdobju, ko je bil Šved na svojem vrhuncu. Vseeno je že v Borgovem obdobju osvojil marsikaj, po njegovi upokojitvi pa še več. Bil je tudi del ameriške reprezentance v Davisovem pokalu, ki ga je osvojil kar petkrat. Za njegovo najuspešnješe leto velja 1984, ko je osvojil Wimbledon, Us Open in zaključni turnir, uvrstil pa se je tudi v finale Odprtega prvenstva Francije.

Eno največjih rivalstev v teniški zgodovini: John McEnroe (levo) in Bjorn Borg (desno). (vir: tenisportal.si)


Ivan Lendl

Čeh, rojen leta 1960, ki je šel srečo iskat onstran luže, vseeno pa mu je vse, kar je osvojil, uspelo še pod Češkoslovaško zastavo. Zmagovalec osmih turnirjev za Grand Slam je eden od pionirjev tenisa. Njegova igra je bila namreč povsem podrejena njegovemu topspin forehand udarcu. Lendl je po razpadu Češkoslovaške leta 1992 dobil sprejel ameriško državljanstvo, a bil je že v jeseni svoje kariere, kar se je odražalo tudi na rezultatih. Dandanes deluje kot trener, med drugim je imel pod svojim okriljem Andyja Murraya; pomagal mu je do številke ena na ATP lestvici.

Topspin udarec: ko se žoga ob udarcu vseeno vrti naprej in se hitro dvigne, a še hitreje spusti. Dandanes brez topspin udarca ne gre. (vir: wikipedia)

Boris Becker, Andre Agassi in Pete Sampras

V isto teniško generacijo spadajo Becker, Agassi in Sampras. Becker je vrhunce doživljal že v svojih najstniških letih v osemdesetih, Američana Sampras in Agassi pa v 90-ih in tudi na prelomu tisočletja. Becker ima šest naslovov za Grand Slam, zlato v dvojicah iz Olimpijskih iger leta 1992 in dva Davisova pokala, Agassi osem naslovov za Grand Slam in zmago na OI leta 1996, Sampras pa 14 turnirjev velike četverice in dva Davisova pokala. Vsi so na eni točki v svoji karieri zasedali prvo mesto na ATP lestvici, vsi so ikone športa, a kaj, ko je za njimi prišla še boljša trojica.

Ameriški teniški derbi v devetdesetih letih: Andre Agassi (levo) proti Petu Samprasu (desno). (vir: tennisworldusa.org)


Roger Federer, Rafael Nadal in Novak Djokovic

Verjetno največji v teniški zgodovini, »Velika trojica.« O njih sem že veliko pisal, zato bom tokrat tu kratek. 21. stoletje zaenkrat pripada njim. Skupno imajo že 55 naslovov za Grand Slam, verjetno pa to še ni vse. Vsi so že zakorakali v trideseta leta – Federer je star že 38 na – a še vedno jih je užitek gledati. Federer je eleganca na igrišču, Nadal (rojen leta 1986) ni več le kralj peska, pač pa polbožanstvo, Djoković, ki je leto mlajši od Nadala, pa ima vse, kar tenisač potrebuje: odličen backhand, dober forehand, vrhunsko igro izza osnovne črte, glavo na pravem mestu... Vsak ima svoje kvalitete, nihče pa ne bi mogel uspeti brez drugih dveh, saj je tekmovalnost gnala vsakega k izbolšanju. In prav njim se lahko zahvalimo za razvoj teniške igre še na višji nivo.

"Velika trojica." Djoković, Nadal, Federer. (vir: theweek.co.uk)


Legende ženskega tenisa

Federerjevih dvajset naslovov za Grand Slam je rekordnih le v moški konkurenci. Serena Williams, Margaret Court in Steffi Graf so tenisačice, ki jih imajo še več. Če tem dodamo še Martino Navratilovo in Chris Evert z osemnajstimi ter Helen Wills z devetnajstimi, dobimo elito ženskega tenisa. Willsova je dominirala v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno (dvajseta in trideseta leta 20. stoletja), Evertova v sedemdesetih, Navratilova pa v osemdesetih letih 20. stoletja. Osredotočil pa se bom na prve tri omenjene.

Margaret Court. (vir: Yahoo Sports Australia)


Margaret Court je oseba z največ naslovi za Grand Slam v zgodovini. Osvojila je vse, kar se osvojiti da. Ima 24 individualnih naslovov velike četverice, poleg tega pa še 19 v konkurenci dvojic. Skupno 43. Temu nisem dodal še naslovov v konkurenci mešanih dvojic. Courtova je z naskokom najuspešnejša tenisačica vseh časov, ne le med ženskami, ampak tudi med moškimi. Vsaj po številu osvojenih turnirjev. Serena Williams je tista, ki ji nekako še uspe slediti in ima tudi še nekaj časa, da jo mogoče dohiti (vsaj po individualnih Grand Slamih). Za razliko od Margaret Court, ki v svojem obdobju ni mogla nastopati na olimpijskih igrah, ker jih takrat pač ni bilo, ima Williamsova tudi štiri zlate olimpijske medalje, tri od tega v konkurenci dvojic. Američanka, ki se bliža 40-im, je nesporna teniška kraljica prvih dveh desetletij 21. stoletja. Omeniti velja še Steffi Graf, ki ima v svoji zbirki 22 individualnih Grand Slamov, a le enega v konkurenci dvojic. Igrala je v 80-ih in 90-ih letih dvajsetega stoletja. Nemka drži enega izmed rekordov: je tenisačica z največ preživetimi tedni na vrhu lestvice ATP ali WTA z 377 tedni.

Serena Williams je daleč najuspešnejša tenisačica 21. stoletja (do sedaj). (vir: tennis365.com)


Upam, da vas nisem z vsemi naštetimi podatki preveč utrudil; vem, da jih je bilo veliko. A tenis je pač takšen. Najboljši je tisti, ki največ osvoji in to lahko prikaže le statistika.


0 views